Noži nad glavo

Prvi dnevi v novem mestu

Na pot sem se odpravila v ponedeljek okoli 2 ponoči, saj sem imela takoj zjutraj že predavanja. Odpravljaš se na pot in veš, da te na koncu čaka neznano mesto, neznana fakulteta in neznani sistemi. Celo pot sem razmišljala, kaj me čaka na prvih predavanjih, če bom našla fakulteto in kakšna bo soba. Sedaj si res ne bi mislila, koliko vprašanj se ti lahko poraja v glavi, ko se začenja takšna pustolovščina. Po eni strani se prepričuješ, da ne bo nič groznega, po drugi pa res ne veš kaj te čaka in kako se boš znašel v posameznih situacijah. Sploh pri človeku kakršen sem jaz, ki mora imeti dokaj vse organizirano in načrtovane morebitne zaplete in rešitve, je takšna situacija lahko zelo stresna.

Na železniški postaji sem se dobila z kolegom s katerim sva nato skupaj šla do fakultete. Tam se je pa začelo. Ko bi že morala biti na predavanjih sem ugotovila, da nimam niti najmanjšega pojma kje ta predavanja so in niti tega ne kako naj to ugotovim. Stala sem na sredini faksa in gledala okoli sebe kot otrok izgubljen v lunaparku.
Nikjer nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Edina rešitev je bila, da pošljem sporočilo Manci in Blažu, ki sta bila dokaj verjetno že na predavanjih, se usedla in čakala. Nekako po desetih minutah mi je Manca odgovorila in glej ga zlomka, jaz sem sedela pred predavalnico v katero bi morala. Odličen začetek.
Prvi občutki na samem predavanju so bili zelo mešani. Po eni strani sem se počutila odlično, ker sem bila na začetku izziva in se je končno začelo, po drugi strani pa sem samo neumno gledala, ker snobi nisem niti najmanj razumela. Rešitev se je kaj kmalu pokazala – zamenjava predmeta.
Prvi dan na fakulteti je minil kar uspešno, predvsem tudi zato, ker nisem bila več sama, ampak nas je bilo na kupu več takšnih, ki smo bili v enaki situaciji. Prvi dan smo se naučili, kakšno kavo in kje jo lahko pijemo, kakšen je sistem na fakulteti in da Avstrijci niso najbolj družabni.
Po predavanjih sem se odpravila naslednji grozi nasproti. Sobi in cimri. Nekako sem našla študentski dom, opravila formalnosti in se takoj izgubila, ko sem iskala sobo. Študentski dom, kjer sem bila nastanjena, je bil sestavljen iz treh stavb. Seveda sem jaz iskala sobo v napačni.
Ko sem vstopila v sobo, me je seveda najbolj zanimalo, kakšna je moja cimra in kako pravzaprav soba izgleda. Ni bila nič kaj posebnega. Pustimo ob strani dejstvo, da sem jo kmalu začela sovražiti. Deloma zaradi pomanjkanja prostora, deloma zaradi cimre. Ni prijetno spati, ko imaš nad glavo nože, ker drugih polic ni na voljo in ker je cimra poosebljena nemarnica. Njej lahko posvetim celotno kolumno.

Sobica je bila 12 kvadratov, s predsobo in kopalnico. V predsobi sva imeli vsaka svojo omaro z 4 policami in delom za obešanje oblačil. Kopalnica je bila zelo majčkena, v njej je bilo stranišče, tuš kabina in WC. Kasneje, ko sem v njej operirala z gipsom, se je pokazalo da je še bolj majhna kot je sprva izgledala. Soba je bila na vsaki strani enaka. Postelja, nad njo police, miza, predalnik in stol, ter na sredini hladilnik. Dejansko bi bilo v njej znosno živeti, če bi z menoj živel nekdo, ki bi se zavedal dejstev, da se je treba včasih prilagajati.
Pa vendar ni bilo za celo življenje in zato je bilo možno tam začasno živeti. In s to mislijo sem ob štirih popoldne izmučena zaspala in nisem imela niti najmanjše ideje kaj sledi.
V naslednjih dneh sem začela spoznavati okolico, mesto, sistem javnega prevoza in vse kar mi je to čarobno mesto nudilo.







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine
Nagradne igre

Gipsy Kings

Podarjamo 2 vstopnici za veliki koncert skupine Gipsy Kings. Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje, ki se glasi: "Navedi vsaj 3 hite skupine Gipsy Kings"


Spremeni besedo.