Nove poteze, stari dogodki

Iz tedna v teden…

Najboljši komentar, ki bi povzel dogajanje v preteklem tednu je »Nov teden, novi stari problemi«.

Družine Strojan se še vedno branijo vse vasi v Sloveniji, razen Postojne. Predvsem zanimivo mi je, da se ob ogledih družine Strojan o možnih lokacijah na Dolenjskem, organizira vse splošni upor, med tem ko je v Postojni že vseh 25 dni povsem mirno – ni nobenih poročil o izsiljevanju, ropih, divji vožnji ali celo nadlegovanju turistov.
Lahko se vprašamo, kaj je narobe z Dolenjsko, da so samo v tej regiji problemi z Romi. Zdi se, da je vse splošno nezadovoljstvo zamenjalo vonj po Cvičku. Nekje se je zalomilo, vendar lahko pričakujemo, da ponovno ne bo nihče prevzel odgovornosti nase. Tudi odstop g. Zvera s položaja predsednika komisije za zaščito romske etnične skupnosti, ne bo pripomogel k izboljšanju nastale zmede. V primeru, da bo njegov odstop potrjen, bo najbrž zelo težko najti človeka, ki bi se lahko spopadel s to težavo. Najbrž pa, da v tem trenutku niti ni nikogar, ki bi si želel tega položaja. Osebno me je zavzetost g. Zvera zelo presenetila.

Večina Slovencev je sicer stopila ob bok družini Strojan. Podpora se je pokazala tudi konkretno z ponudbami za nastanitev. Javili so se tako povsem običajni ljudje, kot župani in tudi Cerkev. Problem Romske skupnosti je treba reševati sistematično, predvsem z vključevanjem v slovensko družbo. Dokler pa bodo Strojanove pričakali razjarjeni domačini z barikadami pa se ta problem ne bo rešil. Zagotovo pa glavna krivda za vso nastalo zmedo pade na državo in institucije, ki niso zmožne integrirati dolenjskih Romov v skupnost. Ob takem razvoju dogodkov me močno skrbi, kako bi država ukrepala v primeru še bolj raznolike slovenske družbe. To je povsem nov primer in izziv, ki Slovenijo gotovo čaka v prihodnosti.

V teh dneh pa slovensko javnost razburja še ena morebitna prihodnja poteza vlade. Na predlog ministra Drobniča, se bo glasovalo o plačljivem splavu. Pobuda naj bi bila eden izmed ukrepov za povečanje natalitete Slovencev. Meni ni najbolj jasno, kaj naj bi ta ukrep prinesel. V najboljšem primeru, bi se prebivalstvo povečalo za približno 6000 ljudi letno. Toda kaj bi dejansko to prineslo razen številk? V primeru, da se ženske ne bi več odločale za splav, bi seveda obdržale otroka ali ga dale v posvojitev. Vsi vemo, da zna biti otroštvo precej kruto. Predstavljajmo si, kako bi se šele počutili ob spoznanju, da smo se rodili, ker mama ni imela denarja za splav. Redki so primeri, ki si ob razbitih družinah ustvarijo svetlo prihodnost. Mnogo več jih zaide v življenju in pristanejo na plečih države. Morda je g. Drobnič izračunal da bodo prihodki države s plačljivim splavom lahko zadostili vsem izdatkom, ki bodo lahko nastali z reševanjem izgubljenih duš. Še preden me obtožite, da gledam na zadevo povsem finančno, globoko vdihnite in se vprašajte na kakšen način bi dejansko tak zakon vplival na nataliteto? Po eni strani bo res večja rodnost v Sloveniji po drugi strani pa je povsem možno da sami sebi izkopljemo še večji socialni problem.

Moje končno mnenje se glede splava ni spremenilo. Splav naj ostane v domeni odločitve posameznice, saj si najbrž nihče ne želi, da bi se opravljanje splava preneslo na črni trg. Kot se je v Evropi že dogajalo.