Nova Zelandija – kaj si ogledati in kako ne bankrotirati?

Kot vsako leto doslej se je tudi v začetku 2017 del ekipe Študentarija odločil pobegniti »ponovoletni depresiji« ter zaledenele ulice Ljubljane zamenjati za kaj lepšega. In če želiš pobegniti dobesedno čim dlje od domačega kraja, je izbira očitna – Nova Zelandija.

Nova Zelandija je bila že dolgo visoko na seznamu držav, ki jih želim obiskati, vendar so to vedno preprečile drage letalske karte, pomanjkanje financ ali prekratek dopust. Letos pa je naneslo tako, da sva s Tamaro novembra naletela na zelo ugodno ponudbo (povratna karta iz Ljubljane za 800 eur) in zato sva jo brez pomisleka izkoristila.

Nova Zelandija ima pri nas precej eksotičen prizvok. Gre namreč za enega najbolj oddaljenih krajev na svetu, pot do tja pa vzame cela 1-2 dni, odvisno koliko sreče imaš pri rezervaciji letov. Midva sva kupila letalsko karto na relaciji Ljubljana – Istanbul – Hong Kong – Auckland, skupni čas potovanja pa je znašal 24 ur tja ter 26 ur nazaj, plus 8 urna pavza v Hong Kongu v obe smeri. Ker je Nova Zelandija točno 12 ur pred nami, se je pametno pripraviti na zajeten jet-lag.

Ker sva imela tudi sama pred odhodom kopico vprašanj, za katere sva porabila ogromno časa z brskanjem po TripAdvisorju in Lonely Planetu, vam lahko na večino teh odgovoriva zdaj iz prve roke, začenši z potovalnimi osnovami.

Nova Zelandija – Viza, cepljenja, potni list in ostali dokumenti

Za krajše obiske Nove Zelandije (do 3 mesece) viza za slovenske državljane ni potrebna, prav tako niso potrebna nobena dodatna cepljenja. Pomembno je, da si uredite veljaven potni list za celoten čas potovanja, obstaja pa še ena posebnost – v kolikor na Novi Zelandiji nameravate najeti vozilo (kar močno priporočava) morate imeti mednarodno vozniško dovoljenje.

Mednarodno vozniško dovoljenje je možno pridobiti v 1 dnevu in sicer je postopek tak, da najprej na Upravni enoti za promet (v Ljubljani se nahaja na Tobačni) pridobite potrdilo o vozniškem dovoljenju, ki ga nato še isti dan (!) skupaj z izpolnjeno vlogo, svojim vozniškim dovoljenjem, potnim listom ali osebno izkaznico ter svojo fotografijo velikosti 35×45 mm odnesete na AMZS (steklena vrata točno na sredini slike pred črnim avtom) ter tam na licu mesta pridobite veljavno mednarodno vozniško dovoljenje, za katerega boste odšteli dobrih 30 eur. Precej birokracije za relativno hiter postopek, zato je dobro, da si vnaprej pripravite vse zgoraj našteto in ne izgubljate časa s skakanjem od ene do druge referentke.

Denar na Novi Zelandiji – novozelandski dolar

Nova Zelandija ima svojo valuto novozelandski dolar. V času najinega obiska je bil tečaj 1 eur = 1,48 nzd. Glavni problem je predstavljalo dejstvo, da sva po klicih na različne slovenske banke ugotovila, da novozelandskega dolarja v Sloveniji niti po predhodnem naročilu ni mogoče dobiti, zato je potrebno menjavo opraviti na Novi Zelandiji. Midva sva jo naredila kar na letališču takoj po prihodu, saj so imeli tam začuda precej dober menjalni tečaj, hkrati pa so nama ponudili, da ob odhodu po istem tečaju zamenjava dolarje nazaj v eure, kar nama je zelo ustrezalo.

Kaj pripraviti pred odhodom na Novo Zelandijo?

Bistvena stvar, o kateri morate pred odhodom razmisliti, je realen časovni plan potovanja. Ker predvidevam, da je večina mlajše generacije zainteresirana za obisk večjega števila krajev, kot sva bila tudi sama, absolutno svetujem najem »campervana« (avtodoma), ki je daleč najbolj ugoden, hiter in zabaven način transporta ter spanja. Namestitve na Novi Zelandiji so namreč precej drage, transport pa počasen in z njim izgubite ogromno časa, v kolikor čakate na lokalne linije, hkrati pa v tem primeru nimate dostopa do določenih krajev, kamor javni transport ne vozi, ali pa je le-ta zelo redek. Pazite – zlasti na južnem otoku so potovalni časi zaradi hribovite pokrajine bistveno daljši, kot si sprva predstavljate, zato morate imeti vedno na razpolago dovolj časa in goriva v rezervoarju.

Ker so, posebej v času poletja (januar – marec), campervani izjemno priljubljeno sredstvo transporta, ki se ga poslužuje večina turistov, je potrebno svojega rezervirati čimprej. Po dolgem pregledovanju vseh možnih izposojevalnic avtov sva na koncu prišla do zaključka, da je najugodneje najti vozilo preko iskalnika Motorhome Republic, ki preišče več agencij in v vašem imenu pridobi ponudbe. Ko sva na začetku sama preko spleta oddajala povpraševanja direktno, sva po nepotrebnem porabila precej energije, saj agencije odpisujejo kar nekaj časa, nato pa je odgovor glede razpoložljivosti vozila pogosto negativen. Motorhome Republic pa so nama je konkretno povedali, kateri avti so na voljo in preko njih sva nato rezervirala vozilo Beta 2 Berth (Toyota Estima), ki se je za 2 osebi zelo dobro obnesel. Z njim nisva imela nobenih težav, pa tudi poraba je bila sprejemljiva. Vsekakor priporočava, da rezervacijo avta naredite takoj po rezervaciji letalske karte, saj se lahko cene čez noč povišajo, ponudba vozil pa je vedno manjša. Pri najemu sva dodatno vzela še GPS (obvezno!) in camping opremo (stole ter mizo), kar bi sicer morala doplačati, a so nama ob prevzemu vozila dodatno opremo podarili. Ob najemu ne pozabite preveriti, ali vam pripada tudi brezplačna vožnja do depoja, ker lahko ta stane tudi preko 50 eur, saj se večina rent-a-carjev nahaja na obrobju mesta.

Še opozorilo – večina avtov ima avtomatični menjalnik, vsi imajo volan na desni strani, vozi pa se po levem voznem pasu. Pred samo vožnjo priporočam ogled kakšnega videa na Youtube-u, predvsem kar se tiče prednosti na križiščih in vožnje v krožiščih. Sicer je najvišja omejitev v državi 100 km/h, vozniki pa so večinoma zelo strpni in uvidevni, tako da na koncu koncev sama vožnja ne povzroča takšnih težav, kot si mogoče sprva predstavljate. Po parih dneh boste že povsem domači na levem pasu, po vrnitvi v Slovenijo pa boste še kdaj prižgali brisalce namesto smernikov, ker vam nov način vožnje hitro pride v navado.

Dokler boste še doma z možnostjo dobre internetne povezave, vam svetujem, da si prenesete aplikacije Rankers Camping NZ, CamperMate ali Spaceships rental app, s pomočjo katerih boste hitro in enostavno dobili informacije o tem, v katerih kampih lahko prenočite, koliko stanejo, kateri so brezplačni, imajo pa tudi cel kup priporočil prejšnjih obiskovalcev, po katerih sva se ravnala tudi sama in večinoma nisva bila razočarana. V času največjega navala turistov je namreč pametno, če 1 dan prej ali vsaj jutro pred prihodom pokličete v kamp in naredite rezervacijo, saj si nihče ne želi ponoči tavati od enega do drugega zasedenega kampa. Verjemite mi, ko enkrat vozite ponoči, vam hitro postane jasno, zakaj je na njihovih cestah toliko povoženih živali, kar pa si ne želite doživeti na lastni koži, še posebej ne z izposojenim vozilom.

Glede komunikacije na Novi Zelandiji je verjetno jasno, da ni priporočljivo koristiti slovenske številke, razen če ste otroci res premožnih staršev. Najbolje je, če že kar na letališču v Aucklandu (ali Christchurchu) kupite predplačniško številko ponudnika Spark, ki poleg tega, da ima najcenejše pakete, ponuja tudi možnost priklopa na svoje wi-fi točke, ki so v obliki telefonskih govorilnic razkropljene po celi državi in pri katerih lahko dnevno koristite kar 1 GB brezplačnega prenosa. Midva sva vzela paket, ki mu je pripadalo 3 GB interneta, 100 minut lokalnih klicev (kar sva koristila za rezervacije) ter 100 lokalnih smsov, za to pa sva odštela približno 50 nzd.

Kar se tiče kartičnih plačil  v večini večjih mest in na bolj razvitih turističnih destinacijah sprejemajo tako Viso kot Mastercard, vendar pa se je potrebno zavedati, da precej manjših kampov, barov in celo nekaterih restavracij tega ne omogoča, zato je potrebno imeti s sabo tudi gotovino.

Cene na Novi Zelandiji

Cene so visoke, tega žal ne morem olepšati . Ne pričakujte budget potovanja, saj se je nekaterim stroškom zelo težko ali celo nemogoče izogniti. Povprečne cene so 2-3 x višje kot v Sloveniji (cena kave je 3-4 eur, pivo stane 5-10 eur, za hamburger pa lahko hitro odštejete tudi več kot 15 eur). V kolikor boste potovali s campervanom je priporočljivo, da čim več hrane in pijače kupite v supermarketih in si jo sproti kuhate na plinskem gorilniku, ki je navadno obvezen del opreme teh vozil. Pred najemom pa nujno preverite, če ima campervan tudi hladilnik.

Za boljšo predstavo prepisujem nekaj cen iz leta 2017:

• kampiranje s campervanom (parcela v urejenem kampu, brez elektrike): 20-33 eur za 2 osebi
• 200 g kave v trgovini: 4,3 eur
• 1 kg banan v trgovini: 1,5 eur
• 200 g sira v trgovini: 3 eur
• 450 g grški jogurt v trgovini: 3,3 eur
• 2 l mleka v trgovini: 2,20 eur
• 1 l bencina 91: cca. 1,38 eur
• 1 espresso: 2,6 eur
• 500 g maslo v trgovini: 2,73 eur
• 1 kg mandarin v trgovini: 3,44 eur
• pivo v trgovini: 3 – 10 eur
• 1 škatla kosmičev v trgovini: 4,22 eur
• dvojni cheesburger meni v McDonaldsu: 4,4 eur
• glavna jed v povprečni restavraciji: 15 eur+
• enosmerna vožnja z mestnim avtobusom (Christchurch): 2,6 eur

Kampiranje na Novi Zelandiji

Kampiranje (s šotorom, prikolico ali avtodomom) je na Novi Zelandiji ena najbolj priljubljenih dejavnosti na prostem, tako med turisti kot domačini. Zato je tudi cel sistem precej napreden,  vendar urejen s kopico pravil, ki se jih striktno držijo.

Pri izbira kampa je najprej dobro vedeti, za kakšen tip vozil so parcele primerne. Opcije so: »contained«, »non-contained« ter »all vehicles«. Contained lokacije so na voljo avtodomom, ki imajo vse potrebno za »normalno življenje« že vključeno (stranišče, lastna voda, kuhinja) in so v ta namen opremljeni tudi s posebno nalepko na zadnjem delu vozila. To večinoma pomeni, da lahko kampirajo tudi na posebej urejenih parkiriščih, kjer ni stranišč, tekoče vode itd. V kolikor na takem parkirišču prenočite z »non-contained« avtodomom (ki npr. nima kuhinje in stranišča) tvegate plačilo kazni, pri čemer se organi oblasti ravno ne pogajajo.

V kampih se mesta za avtodome potem dodatno ločijo še na »powered sites« in »non-powered sites«, ki se razlikujejo zgolj v možnosti priključka na elektriko (in seveda v ceni).

Po celi državi pa se nahajajo tudi »DOC Campsites«, ki jih financira država, zato so večinoma zastonj ali zelo ugodni. Nahajajo se na lepih, neurbanih lokacijah, vendar so pogosto dovoljeni samo vozilom tipa  »self-contained«, saj nimajo nujno toalet in pitne vode.

Večina plačljivih kampov je zelo urejenih, imajo skupne prostore, kjer lahko posedate in si napolnite svoje električne naprave, na voljo so hladilniki, pralni in sušilni stroji, kuhalne plošče, ponekod tudi žar. Povprečnega Evropejca pa morda malo zbodejo preostre restrikcije, ki jih imajo Novozelandci glede alkohola v javnosti. V nekaterih kampih je bilo na primer označeno, da v hladilnike ni dovoljeno dajati alkoholnih pijač in da sploh nikjer v jedilnici ne sme biti prisoten alkohol, kar je večina turistov seveda kršila (si sploh lahko predstavljate Francoza, ki ob večerji ne popije kozarca vina ali Nemca, ki peče na žaru in ob tem v roki nima piva?) . Nekaj več o kampih, ki sva jih obiskala in jih lahko priporočava, pa spodaj v opisu poti.

Vreme in druge »neprilike«

Vreme na Novi Zelandiji je spremenljivo, iz sončnega predela lahko v zelo kratkem času pridete v pravo neurje. Svoj obisk je zato pametno tempirati na njihovo poletje, torej januarja in februarja. Kljub pogosti oblačnosti, pa se je potrebno zavedati, da je točno nad Novo Zelandijo ozonska luknja, zato se je pametno zaščititi pred soncem, tudi če ne pripeka tako, kot smo vajeni pri nas. Nama se je namreč zgodilo, da naju je opeklo na prvi malce »lepši« dan, ko sva pri manj kot 20 stopinjah bežne pol urice sedela na kavi.

Obvezno kupite tudi spreje, mazila in karkoli se zdi, da vam pomaga proti komarjem in peščenim muham (ang. sandflies), saj je zlasti na Zahodni obali res veliko mrčesa. Nek večer sva imela v avtu več kot 20 komarjev, ki so dobesedno »napadli« najin avto, ko sva samo malo odprla vrata. Najbolje je, da repelente kupite kar tam, saj vam bodo znali priporočiti ustrezne. Slovenski spreji proti komarjem se pri invaziji peščenih muh namreč ne obnesejo.

Novozelandski jezik in sleng

Če se vam avstralski jezik zdi nenavaden in težje razumljiv, boste imeli z razumevanjem novozelandskega še večje težave. Problem pri njih ni zgolj v naglasu, temveč  pri uporabi fraz v slengu, za katere sva porabila lep čas, da sva dojela, kaj sporočajo.

Najina pot po Novi Zelandiji ter »must see« lokacije

• Severni otok (Auckland – Rotorua – Waikite Valley – Lake Taupo – Tongariro – Wellington)

Auckland

Verjetno se bo tudi vaša pot začela in končala v Aucklandu, kamor boste prileteli. Midva sva ob prihodu prenočila v enem od apartmajev, ki so v bližini letališča, rezervirala pa sva ga preko Bookinga (klikni tukaj). Do apartmaja sva naročila Uber, ki naju je pobral na letališču. Ker sva tam dobesedno samo prespala in se naslednje jutro že odpravila dalje, prvi dan še nisva imela občutka, kaj se pravzaprav sploh dogaja.

Sva pa zato v Aucklandu preživela 2 dneva ob vrnitvi, torej pred poletom nazaj domov. Presentilo naju je, da je popolnoma drugačen od vseh ostalih mest na Novi Zelandiji, neke vrste »New York med vasmi«. V Aucklandu živi okoli 1,5 mio ljudi, kar je več kot 30 % vseh prebivalcev na Novi Zelandiji. Začuda pa Auckland ni prestolnica Nove Zelandije, temveč je to Wellington, precej manjše in manj raznoliko mesto.

Ker nisva ravno največja ljubitelja muzejev in galerij, jih tudi v Aucklandu nisva obiskovala, ampak sva zaradi lepega vremena čas raje preživljala zunaj. Čeprav je mesto veliko in ga ob tem še zelo pospešeno gradijo, ga je možno prehoditi peš, če ciljate zgolj na tiste najbolj zanimive točke v centru. Midva sva se odločila za obisk Sky Towerja, najvišje zgradbe v mestu, a vam obisk dejansko odsvetujeva, saj ob plačilu 29 nzd, ki jih zagotovo lahko porabite za kaj pametnejšega, dejansko dobite samo pogled skozi debelo obarvano steklo in daljšo vožnjo z dvigalom.

Prehodila sva večino glavnih ulic, kjer sva lovila utrip mesta, največ časa pa sva se zadrževala okrog njihove marine, kjer so tudi parki, kavarne in obilica dogajanja.

Enostaven in poceni način kako priti z letališča v center Aucklanda, je SkyBus. Vozi 24 ur na dan, vsakih 10-15 min, enosmerna vozovnica stane 17 nzd, povratna pa 30.

Glede prenočišč vam žal ne moreva svetovati nič drugega kot to, da skočite na Booking (klikni tukaj) in izberete enega od mnogih ponudnikov, ki so na voljo. Preverite postaje SkyBusa v centru in poiščite kaj v okolici, da vam ne bo potrebno vleči torbe čez pol mesta.

Rotorua

Najina prva vožnja z avtodomom je bila od Aucklanda do Rotorue, kar je skoraj idealna pot za spoznavanje z lokalnim prometom (voznik na desni, vožnja po levi). Praktično ves čas se vozi po hitrih cestah (omejitev 100 km/h) in ne po mestu, kjer sta gneča in kopica motečih dejavnikov.

Rotorua je geotermalna prestolnica Nove Zelandije, ki je na svojem potovanju nikakor ne smete preskočiti. V nekaj naslednjih stavkih in slikah vam bova skušala predstaviti, zakaj je temu tako.

Prenočišče sva rezervirala v Cosy Cottage-u, ki ga definitivno priporočava, čeprav ni ravno poceni (kot vse drugo na NZ) . Za »non-powered site« (torej za parcelo na travniku v kampu) sva plačala 45 nzd za 1 nočitev, avto in 2 osebi. Malce višja cena je posledica tega, da so sredi kampa postavili bazen in nekaj jacuzzijev, ki jih ogrevajo naravni izviri vroče vode, še bolj zanimivo pa se je sprehoditi okoli kampa do jezera, kjer le nekaj metrov stran od šotora najdeš naravne vroče izvire, v katere pa ni priporočljivo zakorakati, saj ima voda 90 stopinj.

Tudi sicer je mesto na neverjetni lokaciji, saj se iz lokalnih odtokov in kanalizacije pogosto vali bel dim, ki ga povzroča vroča voda pod zemljo in ob vsem tem imaš non-stop čuden občutek, kot da nekaj gori. Nekaj časa boste potrebovali, da se privadite na vonj po »gnilih jajcih« (žveplo iz vrelcev), ko pa se boste naveličali  vonjav in oblakov dima po mestu, vam priporočava obisk dveh največjih znamenitosti, ki dejansko predstavljata to, na čemer Rotorua temelji: kultura Maorov ter geotermalna aktivnost.

Naj poudarim, da nihče od naju ni ljubitelj tipičnih turističnih atrakcij, pri katerih že na daleč vidiš, da poskušajo na zelo površen in umeten način predstaviti lokalno kulturo. In tega sva se iskreno bala preden sva rezervirala obisk maorske vasi. Dodaten strah povzroči tudi cena 120 nzd na osebo, ki ni majhen strošek, in za tak denar, si res želiš nepozabno doživetje. Nazadnje sva se odločila, da bova tvegala in zdaj si ne bi nikoli oprostil, če tega ne bi naredila, saj je bil izlet zares fantastičen.

Na podlagi komentarjev na spletu in priporočil lokalcev, sva se odločila, da obiščeva najboljše – Tamaki Maori Village in če vas zanima maorska kultura, sploh ne razmišljajte o nobenem drugem ponudniku. Pozabite na ceno, rezervirajte vstopnice in zagotovo vam ne bo žal.

Izlet se začne v sprejemni pisarni Tamaki Maori Village-a, ki se nahaja v Rotorui. Poleg pisarne je mogoče tudi brezplačno parkirati avto. Dodelijo vam voznika, avtobus ter vodiča, ki poskrbi, da na poti ni dolgčas. Med vožnjo do vasice boste spoznali nekaj maorskih izrazov, običajev ter zgodovino razvoja Tamaki Maori Village. Po kratki vožnji, med katero bo vodič izbral poglavarja skupine, se boste kot pleme odpravili na popotovanje skozi maorsko naselje.

Na začetku »prebivalci« vasice priveslajo v dolgem drevaku in vas pozdravijo s tradicionalnim pozdravnim plesom, nato pa vas odpeljejo v vas, kjer vam predstavijo svoj način življenja (kako so lovili, kako so delali tetovaže in kaj pomenijo, kako so se zabavali, kuhali, prepevali in kako so se borili). V podrobnosti ne bi zahajal, da vam ne pokvarim užitka. Po vseh predstavitvah vas nato najprej odpeljejo še na krajšo plesno-pevsko predstavo, na koncu pa boste deležni najboljšega obroka na Novi Zelandiji, zato na izlet ne nosite svoje hrane in ne jejte pred odhodom, ker so porcije res obilne, hrana pa fantastična. Oba se strinjava, da je Tamaki Maori Village na koncu prišel med najine TOP 3 atrakcije na Novi Zelandiji, »hangi« pa je bila najina najboljša večerja na celotnem potovanju.

Po obisku Maorov sva se odpravila v Te Puio, ki je nekakšen center geotermalnih aktivnosti na prostem. V Te Puii, v dolini Te Whakarewarewa, ki se razprostira na 60 hektarijih, kar mrgoli blatnih bazenov. Tukaj je preko 500 geotermalnih atrakcij, najbolj znan med njimi pa je Pohutu Geyser, znan tudi kot največji gejzir na južni polobli.

V Te Puii boste imeli eno od redkih priložnost, da vidite živega kiwija, ptiča, ki je tudi nacionalni symbol. V “Kiwi housu” imajo namreč kar dva, ki ju boste sicer videli v skoraj popolni temi, a to je edini način, da ga lahko vidite v živo, saj so te nočne živali zelo plahe narave in se stiku z ljudmi na široko izogibajo.

Ogledate si lahko tudi šolo rezbarjenja in tkanja, kjer se mladi Maori učijo starodavnih veščin, saj je Te Puia dom inštituta New Zealand Māori Arts & Crafts.

Cena za ogled celotnega parka znaša 52 nzd po osebi. Verjetno se vam je počasi začelo svitati, da nobena vstopnina na NZ ni ravno poceni. A iz kopice mnogih atrakcij sta Te Puia in Tamaki Maori village dve, bi ju bil greh ne obiskati, če ste v bližini.

Waikite valley

Iz Rotorue sva se podala proti jugu in Tamara je na spletu našla odlično možnost za prenočišče na poti. Rezervirala sva kamp Hot Pools, non-powered site za 22 nzd/osebo, cena pa vključuje tudi neomejeno kopanje v njihovih bazenih z vročo vodo. Dodaten plus tega kampa je, da je jutranje kopanje do 10.00 na voljo samo gostom kampa in v najinem primeru je to pomenilo, da sva imela praktično vseh 5 bazenov samo zase. Od kompleksa z bazeni vodi simpatična sprehajalna pot do bližnjega naravnega izvira vroče vode. Ta kamp vsekakor priporočava, ker poleg sprostitve v bazenčkih nudi tudi majhno kuhinjo, pralnico ter restavracijo. Edina njegova slabost pa je, da signala za telefon (ali internet) zlepa ne boste ulovili.

Waikite valley sva prvenstveno obiskala zaradi naravnega parka Wai-O-Tapu, vendar nama je tisti dan na žalost malce zagodlo vreme, zato bazenčki niso bili tako živih barv, kot so sicer ob sončnih dnevih. Je pa park izredno zanimiv in v kolikor boste želeli prehoditi celega, bo to res dolg sprehod, zato si vzemite par ur časa za razgledovanje naokoli ter fotografiranje. Naju je kljub dežju najbolj očaral Champagne Pool s svojo značilno zeleno-oranžno barvo ter živo zelen Devil’s Bath, ob katerem kar težko verjameš, da je to res delo narave.

V bližini parka Wai-O-Tapu se lahko zapeljete do Lady Knox gejzirja, kjer vsak dan ob 10:15, ko izbruhne, pripravijo voden, plačljiv ogled. Najin predlog je, da gejzir obiščete kasneje, saj se boste izognili gneči, gejzir pa bo sicer malce manj, a še vedno aktiven, kot lahko vidite na najinih fotografijah. Prihanili boste nekaj dolarjev, po vsej verjetnosti pa boste tam celo čisto sami.

V okolici je tudi ogromno »divjih« izvirov vroče vode ter blatnih bazenov. S pomočjo potovalnih aplikacij sva našla in obiskala vsaj 5-6 različnih. T. i. hot pools so ena boljših, povsem brezplačnih aktivnosti in pravo doživetje je, ko sredi gozda najdeš slap z vročo vodo in naravnim bazenom, ter opazuješ, kako pokajo vroči mehurčki v blatu. Zares neverjetno!

Lake Taupo

Lake Taupo sva obiskala spotoma na poti od Waikite Valleya do Tongariro National Parka. Preden sva prišla do samega jezera, pa sva se ustavila in si ogledala še Aratiatia Rapids, kjer ob točno določenih urah dvignejo jez ter tako ustvarijo brzice, ki v nekaj sekundah atraktivno zapolnijo celotno strugo z vodo. Ta dogodek si je možno brezplačno ogledati z ene od razglednih točk, ki so postavljene ob jezu, prej morate zgolj preverite točne ure dviga jezu.

Pred jezerom se lahko kratko ustavite še pri Huka Falls in si pretegnete noge ob ogledu divje reke v smaragdni barvi.

Samo jezero Taupo naju ni pretirano navdušilo, zato se tam, kljub prvotnemu planu, nisva zadrževala dlje, temveč sva pojedla kosilo in se odpravila dalje.

Tongariro National Park

V Tongariru sva kar nekaj časa porabila za iskanje ustreznega prenočišča, saj sva kolebala med divjo varianto in urejenim kampom. Na koncu sva se vseeno odločila za Whakapapa Holiday park, ki nudi dobra izhodišča za pohode, čisto blizu kampa pa je tudi “Gollumov vodnjak”, slap, pri katerem so posneli znameniti prizor z Gollumom v Gospodarju prstanov. Slap se sicer uradno imenuje Tawhai Falls, pot do njega pa je zelo enostavna in primerna za tiste, ki jim pohodi in sprehajanje ne dišijo.

Kamp je v srednjem cenovnem rangu. Plačala sva 22 nzd/osebo za non-powered site, je pa precej zaseden, zato ga je dobro rezervirati vnaprej. V kampu so skupni prostori z ogromno kuhinjo, kjer srečate pohodnike iz vseh koncev sveta. Skupni prostori so ogrevani, kar nama je prišlo zelo prav, saj je bilo v Tongariru kljub poletju ponoči in zjutraj le okoli 5 stopinj.

Tongariro National Park sva večinoma občudovala kar med vožnjo – zasneženi vulkani, trume ovc in prekrasna narava kamor ti seže oko. Žal nama časovno ni zneslo, da bi se tam ustavila za dalj časa, toda do Wellingtona naju je čakala še precej dolga pot, pa tudi trajekt sva imela že vnaprej rezerviran.

Wellington

Wellington je povsem netipična metropola. Ne daje občutka velikega mesta, na tempo življenja pa vpliva bližina morja in vzdušje v mestu je zato precej sproščeno. V dnevu in pol, kolikor sva bila tam, sva hotela videti čimveč in ob standardnem sprehodu čez mesto ter ob obali sva obiskala nekaj največjih znamenitosti.

Pri izbiri kampa so nam vsi svetovali istega– Capital Gateway Motor Inn. Je malo izven mesta, vendar zelo blizu trajekta in po ocenah turistov še najbolj urejen kamp v okolici, čeprav je zelo blizu avtoceste. Žal ni poceni (skupaj sva plačala 49 nzd za oba), a kot rečeno, boljše izbire ni. Avtodomi parkirajo za hotelom, poleg parkirišča pa je vhod v skupne prostore – mala kuhinja, kopalnica s tuši in wc-ji, pralnica ter jedilnica.

Čeprav sem že na začetku reportaže poudaril, da nisva ljubitelja muzejev, enostavno nisva mogla preskočiti muzeja Te Papa, saj naju je zanimalo, zakaj dosega tako visoko oceno na vseh spletnih portalih. In ni naju razočaral – muzej je ogroooomen in dobesedno ponuja za vsakega nekaj, vse od umetnosti, glasbe, vojaških rekvizitov in zgodovine, imitacij potresa, maorske kulture, avtohtonih živali do faz priseljevanja na Novo Zelandijo. Muzej je idealna aktivnost v primeru slabega vremena, saj lahko notri prebijete par ur in ne bo vam dolgčas. Poleg tega pa je vstopnina (z izjemo posebnih razstav) brezplačna.

Da bi dobila lepši razgled nad mestom, sva se podala na vzpenjačo oz. Wellington Cable car, ki te popelje takorekoč iz centra mesta na vrh hriba Kelburn, od koder se lahko potem skozi čudovit botanični vrt sprehodite navzdol v mesto ter pri tem prečkate staro mestno pokopališče, za katerega bi lahko rekel, da je kot zgodovinski muzej na prostem in vsak nagrobnik nosi zanimivo zgodbo.

Nova Zelandija je zaradi Gospodarja prstanov in vseh različic Hobbita znana tudi po filmski kulturi, zato sva se odločila, da obiščeva Weta Cave Workshop Tour, kjer so nam prikazali kako snemajo različne efekte, oddaje ter kako izdelujejo filmske rekvizite (Avatar, Gospodar prstanov, Mad Max, Superman, King Kong, Indiana Jones, …). Zagotovo must-see zadeva za vse filmske navdušence, žal nama je bilo samo, da precejšen del ogleda bazira na studiu za risanko Thunderbirds, ki je tam sicer zelo popularna, a je pri nas večina ne pozna.

Najina zadnja postojanka v Wellingtonu pa je bila Zealandia. Z obiskom Zealandie se je začelo tudi obdobje lepšega vremena, ki je poskrbelo za veliko prijetnejši obisk parka. V parku je možno videti nekaj različnih ptic, znamenitega kuščarja Tuataro, okoli parka pa vodi prijetna pot, po kateri se podate na sprehod in ulovite nekaj sončnih žarkov.

• Južni otok (Picton – Kaiteriteri – Abel Tasman – Hokitika – Wanaka – Athol – Milford Sound – Queenstown – Lake Pukaki – Lake Tekapo – Wakanui – Christchurch)

Kot lahko vidite, sva si za južni otok vzela več časa kot za severnega. Eden od razlogov je bilo lepše vreme, drug pa ta, da je na jugu še več lokacij, ki jih je enostavno treba obiskati.

Pot na Južni otok sva začela v Wellingtonu, kjer sva se z avtodomom vkrcala na trajekt, za katerega sva karto kupila že ob najemu. Cena je ista ob nakupu vnaprej, vendar pa je dobro imeti rezervacijo, da ni skrbi, da bi kdo ostal v pristanišču. Pot s trajektom je bila pravzaprav zelo zabavna in hrana v menzi na trajektu je začuda odlična in zelo poceni. Morda celo najin najcenejši obrok na celem potovanju.

Ko se trajekt približa južnemu otoku, se odpre čudovit razgled iz palube, vendar pa zna biti zunaj kljub soncu zelo vetrovno. Midva sva zato valovito pokrajino južnega otoka opazovala kar iz najinih stolov v prvi vrsti za steklom. Priporočava, da na trajektu poiščite kako mizo blizu vtičnic, saj boste imeli več kot 3 ure na voljo, da zopet napolnite svoje aparate, ki se pri takem načinu potovanja večinoma oklepajo zadnjih procentov baterije.

Kaiteriteri in Abel Tasman

Pristanišče Picton ni omembe vredno, zato sva se takoj odpravila po najkrajši možni cesti v notranjost do Kaiteriterija, zadnjega mesta pred naravnim parkom Abel Tasman. Pot je lepa, še posebej zadnji del od Nelsona dalje, kjer veliko stvari spomninja na Jadransko magistralo. Ker sva prišla s popoldanskim trajektom, se je hitro znočilo in odločila sva se, da bova prenočila v kakšnem poceni kampu ob poti, zjutraj pa z vožnjo nadaljevala. Odločitev je padla in izbrala sva McKee Memorial Reserve, preprost kamp tik ob oceanu, z možnostjo sprehoda ob morju ter s smešno nizko ceno, ki jo boste plačali zjutraj pri odhodu lokalnemu rangerju, ki bo z veseljem tudi malo podebatiral z vami. V kampu so na voljo toaletni prostori, urejen, a mlačen tuš, žal pa ni nobene kuhinje, tako da je potrebno gorilnike prinesti s sabo.

Zjutraj sva se na hitro pojedla, spakirala in se odpeljala v Kaiteriteri, kjer sva imela že rezervirane aktivnosti. Kaiteriteri je manjša vasica, v kateri se vse omembe vrednega odvija na plaži Kaiteriteri beach. Ob prihodu sva (kot večina) imela željo obiskati naravni park Abel Tasman, zato sva rezervirala “Kayak, Seals and Cruise” izlet z Kaiteriteri Kayaks. Z zabavnim vodičem po imenu Gabe, ki nas je hitro seznanil z novozelandskim smislom za humor, smo najprej odveslali do znamenitega Split Apple Rocka, kjer nam je natvezil nekaj zgodic o tem, kako je ta kamen nastal, nato pa nas je povabil na plažo, kjer je pripravil kavo in piškote. Po vrnitvi na Kaiteriteri Beach smo se vkrcali na manjšo ladjo, ki nas je popeljala v  osrčje parka Abel Tasman. Na poti smo opazovali tjulnje, nato pa so smo se ustavili v prelepem zalivu Anchorage Bay, kjer sva par ur postanka izkoristila za daljši sprehod do sosednjih plaž. Ko ob takem morskem dnevu pomisliš, da je pravzaprav šele konec januarja in prijatelji doma kidajo sneg, ti je v srcu še topleje.

V Kaiteriteriju sva prenočila v Bethany Parku, ki pa bi ga težko priporočil, čeprav je fantastično urejen. To je namreč eden od kampov iz začetka te zgodbe, ko sva omenjala kampe s preveč restrikcijami (v hladilnike ne smeš dati piva, ob večerji ne smeš imeti vina na mizi, dragi tuši, pretežno domačini s celo družino koles na svoji in tvoji parceli, …). Poleg vsega pa seveda ni med najcenejšimi, zato je morda bolje preveriti še kakšnega drugega, čeprav malce dlje od Kaiteriterija.

Hokitika

Iz Kaiteriterija naju je pot vodila po Zahodni obali, kjer sva cel dan uživala v vožnji in opazovala mešanico sonca ter poletne nevihte. Zaradi nestabilnega vremena sva se odločila za malce daljšo vožnjo do majhnega mesteca Hokitika, saj sva na spletu zasledila, da je možno tam (brezplačno!) obiskati jame, v katerih se nahajajo svetleči črvi (t.i. “glow worms”), sicer znamenitost v jamah Waitomo Caves na severnem otoku, kjer si zaradi nabitega urnika nisva mogla vzeti časa zanje. Glede na to, da vstopnica za Waitomo caves stane 50 nzd, tukaj pa si ponoči posadiš na glavo svetilko, odpešačiš 5 minut do gozdne votline, se splaziš notri in uživaš praktično sam, je izbira povsem jasna in lahko vam priporočim, da Waitomo Caves kar preskočite, še posebej, če so vam s poti, tako kot so bile nama.

Zaradi nočnega sprehoda sva prenočila kar na parkirišču ene od gostiln, kjer sva za 5 nzd po glavi dobila dostop do toalet, dobro izhodišče do jame s črvi in ob tem doživela še pristno vzdušje vaškega novozelandskega puba.

Po Hokitiki sva naslednji dan obiskala Westcoast Treetop Walk & Cafe, kjer sva se (na žalost z dežnikom v rokah) sprehodila 20 metrov visoko med krošnjami dreves po džungli, kar je vsekakor zanimiva izkušnja, če je tudi vreme na tvoji strani, saj je možno videti različne vrste ptic in jezero Mahinapua. Sama “pot po zraku” je dolga 450 metrov, najvišja točka pa je 40 metrov visok stolp. Ker vstopnice niso ravno najbolj poceni (38 nzd), se jih splača rezervirati preko spleta ter na tak način prihraniti 10 %.

Ledenika Franz Josef Glacier in Fox Glacier

Čakal naju je še en dan dolge vožnje, zato sva se odločila za slovo od zahodne obale. Zaradi dežja in oblačnosti sva se se skozi avtomobilsko steklo poslovila od ledenikov Franz Josef Glacier in Fox Glacier, ki pa sta naju očarala s številnimi slapovi zaradi deževnega poletja. Skozi znamenit prelaz Haast Pass sva zvečer prispela do majhnega mesteca Wanaka, ki se kasneje izkazalo za vrhunec najinega potovanja. Tukaj je potrebno poudariti, da sta oba ledenika ena bolj znanih in obiskanih turističnih točk, vendar vam v primeru slabega vremena, premalo časa in tesnega budgeta, ne preostane drugega, kot da se z občudovanjem peljete mimo teh naravnih čudes.

Wanaka

V vsaki potovalni reportaži rad izberem eno mesto, ki me je najbolj očaralo in pozitivno presenetilo. Tokrat si je brez dvoma to tokrat čast prislužila Wanaka. Ko sva prispela v Wanako, o njej nisva vedela prav veliko, všeč pa nama je bila njena lega med dvema jezeroma in veliko atrakcij na kupu. Ker sva prispela šele zvečer, sva se odpravila direktno do kampa Lake Outlet Holiday park, ki ga absolutno priporočava. Za ceno 18 nzd po osebi sva kampirala v idiličnem kampu ob kristalno čisti reki, v katerem naokrog skačejo majhni zajčki, zjutraj pa se je na nebu pojavila še velika mavrica, ki se je razprostirala čez cel kamp. Mavrica je bila tokrat tudi znanilka lepšega vremena, ki naju je čakalo.

Takoj zjutraj so naju poklicali iz Skydive Wanaka ter nama povedali, da imava v roku pol ure skok iz letala, čeprav psihično še nisva bila pripravljena, niti nisva verjela, da bova to res storila. Odpravila sva se do bližnjega letališča, kjer se nahaja njihova postojanka, se oblekla v kombinezon in že sva bila v letalu, ki naju je skupaj s 6 drugimi pari dvignilo na višino 15.000 ft (4572 metrov). Zgoraj nama je dih najprej odvzel pogled na obe jezeri in vrhove v okolici, par sekund kasneje pa 60 sekund trajajoči pad, ki je poskrbel za to, da lahko Skydive Wanaka postaviva na absolutno prvo mesto vseh atrakcij na Novi Zelandiji.

Kar vam lahko svetujeva, je naslednje – da, ni poceni, ampak imejte za Novo Zelandijo raje malce večji budžet, ki  ga lahko namenite adrenalinskim aktivnostim, rezervirajte svoj skok in doživite to potovanje iz fantastične zračne perspektive, ki je zagotovo ne boste nikdar pozabili. Blaku in celotni ekipi Skydive Wanaka lahko samo zaželiva, da bodo tudi v bodoče do svojega dela pristopali tako navdušeno, odbito in z nasmehi, ki vsakemu obiskovalcu pomagajo pozabiti na začetni stres in strah.

Po tej neverjetni izkušnji sva se bala, da naju nobena druga aktivnost v Wanaki ne bo mogla več navdušiti. A sva se motila. Wanaka naju povsem očarala s svojim primorskim “easy going” temperamentom in številnimi atrakcijami, ki jih ponuja. Čeprav osebno nisem navdušen nad kolesarjenjem, smo se vseeno odzvali povabilu Wanaka Bike Tours, kjer nas je izjemno prijazen lastnik Dan zasul s predlogi in idejami glede kolesarskih izletov, na koncu pa nas je odpeljal v bližino reke Clutha, kjer se nahajajo krasne kolesarske poti. V kolikor boste obiskali Wanako, si vzemite vsaj par ur in jih namenite takemu izletu s kolesi – zagotovo vam ne bo žal, tudi če se vam ne da poganjati pedal. Midva sva se vsakih nekaj metrov ustavila in fotografirala, dokler nisva ugotovila, da naju za vsakim ovinkom čaka še lepši razgled in sva se na koncu raje prepustila ter uživala v 15 km dolgi »turistični« vožnji.

Ker sva imela s kajaki že lepo in zabavno izkušnjo iz Kaiteriterija, sva se odločila preizkusiti tudi Paddle Wanaka in malce zahtevnejši nivo veslanja na reki. Iz seznama pestrih izletov sva izbiro poti prepustila kar vodiču in ta nama je sestavil krajši program vožnje kajaka po reki Clutcha. Čeprav smo veslali po precej mirnih brzicah, naju je reka pogosto zavrtela okrog svoje osi in priznava, da sva se namučila bistveno bolj kot na morju. Uživala sva v miru in spokojnosti na reki ter z dlanimi zajemala pitno vodo iz reke. Definitivno še en izlet več kot vreden svojega denarja.

Po skoku z letala, kolesarjenju in kajaku na reki sva imela že precej izpraznjene baterije, zato sva za zadnji izlet načrtno izbrala nekaj takega, ob čemer bi lahko počivala in uživala v razgledu. Wanaka Cruises ponuja mirne izlete z ladjico, ki vas po jezeru Wanaka odpelje do naravnega rezervata Stevensons Island. Idealno za mirno popoldne in počivanje po vseh ostalih adrenalinskih doživetjih.

Po dveh dneh neskončnega uživanja v Wanaki sva jo s težkim srcem zapustila, a pred nama je bil še precejšen del odkrivanja naravnih lepot južnega otoka.

Athol

Athol je mini vasica, ki jo boste v raznih turističnih vodičih ali na spletu le stežka našli. Ampak imava dober razlog, da sva jo dodala na tale seznam. Do Athola sva zajadrala, ker v Queenstownu in bližnji okolici nisva našla ustreznega kampa. Vsi so imeli bodisi zelo slabe ocene ali pa zasoljene cene, poleg tega pa sva imela rezerviran izlet v Milford Sound, kar je pomenilo, da sva morala bivati v Queenstownu oziroma zelo blizu avtobusne poti. Po naključju sva na eni od aplikacij našla izjemno dobro ocenjen kamp z imenom The Lodge and Holiday park.

Lokacija nama je ustrezala, saj se Athol nahaja med Queenstownom in Te Anauom, in glede na to, da sva se z organizatorji izleta dogovorila, da naju lahko poberejo kjerkoli ob poti, sva na tak način pridobila vsaj eno uro spanca.

Po dveh nočitvah v Atholu, ki sicer razen dveh restavracij, ne premore dosti drugega, sva se soglasno strinjala, da lahko temu kampu dava lahko najboljšo oceno izmed vseh. Za samo 10 nzd po osebi za non-powered parcelo sva dobila ogromno. Lastnica kampa je izredno prijazna ženska srednjih let, ki rada poklepeta s svojimi gosti, na voljo so sveža jajca njenih kokoši ter zelenjava, ki si jo sami naberete na vrtičku. Za vse domače pridelke je v majhni skupni kuhinji postavljen t.i. “honesty box”, kamor daste toliko denarja, kolikor se vam zdi ta hrana vredna. Tik ob kampu se sprehajata dve alpaki in konj, naokoli pa se pasejo kokoši, tako da je cel kamp kot majhen živalski vrt. Na voljo so tudi čisti WC-ji, brezplačni pralni stroj (s hladno vodo) ter elektrika. Majhen košček raja na zemlji, ki mu je vredno posvetiti vsaj kakšen dan.

Milford Sound

Milford Sound ali “novozelandski fjordi” so ena od najbolj znanih turističnih točk v državi, ki jih nekateri prištevajo k lestivici naravnih čudes sveta. Ker se nahajajo na precej odročnem področju, je več kot priporočljivo, da rezervirate celoten izlet, ki vključuje tudi prevoz, saj profesionalni vozniki precej bolje vedo kdaj na pot, da se izognejo nepreglednim kolonam avtodomov. Midva sva se v sorazmerju med ceno in ponudbo odločila za Cruise Milford in nisva bila razočarana.

Zabavni voznik Dean naju je spotoma pobral v Atholu skoraj v minuto točno, kot je napovedal. Na poti do Milford Sounda smo imeli nekaj postankov, pri čemer smo si ogledali Mirror lakes (manjša jezera z zelo bistro vodo, v katerih se vidi odsev gora) in The Chasm (na krajšem gozdnem sprehodu smo občudovali korita, ki jih je izdolbel divji gorski potok).

Po prihodu v Milford Sound sva od voznika prejela vstopnico za ladjico, paket z malico in v roku nekaj minut smo se vkrcali ter izpluli. Šele, ko sva se pogovarjala z drugimi popotniki in domačini, sva ugotovila, kakšno srečo z vremenom sva imela, saj za Milford Sound pravijo, da skoraj 90 % časa dežuje in da je tudi na vrhuncu poletja minimalno možnosti, da tam doživiš sončen dan. A očitno nama je karma vrnila za začetno nesrečo z dežjem in v Milfordu sva ves čas plovbe uživala v soncu na palubi.

Med samo plovbo boste lahko občudovali “skandinavsko” naravo Nove Zelandije – strme stene, ki se dvigujejo nad  vodo, številne slapove, po katerih je Milford tudi izjemno znan in ki so v dežju še bolj spektakularni, tjulnje, ki se sončijo na skalah, jate delfinov, kapetan pa rad  barko kdaj namenoma zapelje pod slap, da malce predrami navdušene turiste.

Celodnevni izlet z avtobusnim prevozom in ladjico naju je stal 175 nzd po osebi, kar v primerjavi z ostalimi ponudniki ni slaba cena. V kolikor bi se odločila zgolj za izlet z ladjico brez avtobusa, pa bi plačala 90 nzd. Ampak, ko potegneš črto in sešteješ stroške bencina, dolgotrajno vožnjo, med katero bi morala biti oba skoncentrirana in se po dolgem dnevu še vračati nazaj, je izbira več kot očitna. Milford Sound je enostavno treba obiskati in če se le da, vam polagava na srce, izberite raje celodnevni organiziran izlet in si prihranite stres z vožnjo ter raje uživajte v opazovanju narave, ki beži mimo vašega vetrobranskega stekla.

Queenstown

Queenstown je najbolje opisal eden od vodičev, s katerim sva šla na izlet: “Queenstown is a town for newly weds and nearly deads.” Če bi ga morala primerjati s katerim od naših mest, bi se oba enoglasno strinjala z Bledom. Mesto ima čudovito lego ob jezero, ki ga varujejo mogočne gore, vendar pa bistveno višje cene in trume turistov dajejo vtis, kot ga lahko dobimo v naši “prestolnici kremšnit”. Tudi cene prenočišč so podobne, kot si lahko ogledate tukaj.

Kmalu nama je postalo jasno, da bova v tem mestu malce bolj selektivna glede aktivnosti, saj sva do tega trenutka doživela že precej in sva želela poskusiti še nekaj čisto posebnega, kar sicer doma ne bi (verjetno) nikoli počela. Z ekipo Nomad Safaris in njihovim 4WD terenskim vozilom sva se podala na avanturo po rekah in potokih v okolici, hkrati pa nama je vodič Hami pokazal še nekaj lokacij, na katerih so snemali film Lord of the Rings, pri čemer je imel v rokavu cel kup zabavnih anekdot iz snemanja. Pri Nomad Safaris nama je bilo všeč, da se v avtu nisva stiskala z gručo drugih turistov, saj so vsi njihovi izleti organizirani tako, da je v enem vozilu največ 4-5 oseb, ki se jim voznik maksimalno posveti. Vožnja je izjemno razburljiva in kmalu dobiš občutek, da voznik pozna vsak kamen pod vodo ter da se lahko s tem vozilom povzpne na sam vrh okoliških gora, medtem ko vmes stresa šale in se nasmiha tvojemu fotoaparatu.

V Queenstownu boste prej ali slej zagotovo slišali za Fergburger, ki kotirala zelo visoko na turističnih lestvicah. Če boste po kakem naključju to informacijo izpustili, pa ga boste prepoznali tako, da se pred lokalom po celi ulici vije vrsta ljudi, ki na hamburger čakajo skoraj 1 uro. Ker sva tudi sama podlegla temu trendu in kljub nasvetom, naj naročiva vnaprej po telefonu, vseeno konkretno čakala in ga zaradi gužve povsod naokoli na koncu pojedla kar v avtu, vam iz prve roke svetujeva, da ga mirne duše preskočite. Očitno se je med komentatorji na TripAdvisorju našel kup ljudi, ki so v življenju poskusili samo McDonaldsov burger in jim je zato morda Ferg odličen. Prepričan sem, da imamo v Sloveniji vsaj 5 do 6 boljših burgerjev, ki so konkretno cenejši in zanje ni potrebno stati debelo uro v vrsti ter jih na koncu stoje pojesti.

Če pa smo že pri kulinaričnih presežkih Nove Zelandije, ki jih roko na srce ni veliko, potem bo verjetno boljša izbira, da obiščete njihove vinske kleti, za kar poskrbijo pri Queenstown Wine trail. Ker vino in vožnja nista najboljša partnerja, je pametno pri njih rezervirati dnevni izlet, na katerem boste obiskali 4-5 vinskih kleti, brez da bi morali skrbeti, koliko ste že popili. Nova Zelandija najbolj slovi po Cabernet Sauvignonu, poleg njega pa boste poskusili še par odličnih sort po izbiru domačinov. Všeč nama je bilo, da je bila vsaka postojanka popolnoma drugačna od prejšnje – tako vizualno kot po izboru sort. Čeprav je bila izbira težka, sva se na koncu le odločila in pod “pritiskom” vsega vina, ki sva ga degustirala, sklenila domov pretihotapiti posebno steklenico modrega pinota iz zadnje od degustacijskih kleti.

Lake Pukaki in Lake Tekapo

Ko sva prispela do smaragdnih jezer, sva mislila, da sva videla že vse – vulkansko območje, geotermalne izvire, obalo, ledenike, fjorde in Novo Zelandijo iz ptičje perspektive v Wanaki. A nikjer naju narava ni tako šokirala, kot v trenutku, ko sva prvič zagledala jezero Pukaki. Že pred samim potovanjem so se nama v spomin vtisnile fotografije tega jezera, ob katerih sva pametovala, da so zagotovo precej obdelane, a ko sva v živo uzrla to bleščečo turkizno barvo jezera, sva bila povsem očarana. Okoli jezera Pukaki je nekaj dvignjenih razglednih točk, ponekod pa se lahko skozi podrastje prebijete čisto do obale jezera in pobegnete skupini turistov, ki je tik za vami prispela z avtobusom.

Ker razen fantastičnega razgleda okrog jezera ni mogoče početi nič drugega, kot počivati in uživati v naravi, sva se odločila, da bova obiskala še Lake Tekapo, okrog katerega se je razvilo tudi istoimensko mesto. Prenočila sva v majhnem kampu McGregor med obema jezeroma. Gre za skrit kamp, ki je zaradi smešno nizkih letnih pristojbin zelo popularen med “pavšalisti”, tako da je bilo v njem ogromno parkiranih prikolic, hkrati pa praktično nič obiskovalcev. Uvršča se med nizkocenovne kampe, saj je cena nočitve samo 5 nzd/osebo, vstopnino plačaš pa tako, da denar vržeš v “honesty box” na vhodu kampa.

Lake Tekapo po svoji barvi ne zaostaja veliko za Lake Pukakijem, je pa nekoliko bolj obljuden, najdejo se tudi kakšne trgovine, bari in gostilne. Tekapo pa sicer slovi še kot drugo najboljše mesto na svetu za opazovanje zvezd. Visoke gore, ki ga obkrožajo, zadržujejo oblake, tako da je nebo skoraj vedno jasno, hkrati pa v okolici ni veliko luči, ki bi motile opazovanje. Poleg observatorija, za katerega morate plačati vstopnino, lahko zvezde povsem brezplačno opazujete kjerkoli okrog jezera, ena od najbolj turistično obleganih točk za opazovanje zvezd in njihovo fotografiranje, pa je kapelica Church of the Good Shepherd. Če ne boste prepričani, kje se le-ta nahaja, sledite skupinam Azijcev z najnovejšo fotografsko opremo, ki bodo skoraj zagotovo namenjene tja.

Christchurch

Najin road trip se je končal v Christchurchu, kjer sva predala avtodom, in od doker sva se s precej ugodnim notranjim letom vrnila v Auckland ter nato domov. Od Christchurcha nisva pričakovala veliko, saj slovi kot precej mrtvo mesto, ki se še vedno spopada s posledicami zadnjega večjega potresa, vendar sva bila med bivanjem presenečena nad simpatičnostjo mestnega jedra.

Za super uvod sta poskrbela tudi Robbie in John, lastnika AirBnb-ja, v katerem sva prenočila. John naju je brezplačno prišel iskati v rentacarjev depo in nama nato navdušeno razložil še vse o Christchurchu, svojih hobijih ter o Novi Zelandiji na splošno. Robbie in John sta starejši par, ki je tako gostoljuben, da boste v trenutku pozabili, da niste doma, kakšen pogovor na njunem vrtu ob pokušanju novozelandskega piva pa se zna zavleči tudi pozno v noč. Ta AirBnb nadvse priporočava – sploh ne razmišljajte o nobenem drugem prenočišču, tukaj se boste počutili kot doma. Tudi sama hiša je super, sobe so klimatizirane, gosti imajo lastno kopalnico, pohištvo je novo, na njihovem vrtu pa bi brez problema lahko igral golf, saj je njuna trava urejena bolj kot moja brada. Za vse informacije glede Christchurcha se lahko obrnete kar nanju, saj o mestu vesta prav vse in z veseljem to delita z vami (kot odlično limonino marmelado, ki jo Robbie pripravi za zajtrk!). In ko greste tja, ju prosim pozdravite v najinem imenu .

Na Novi Zelandiji sva hotela obiskati tudi kakšen živalski vrt, vendar pa sva želela, da z obiskom podpreva tistega, ki resnično skrbi za svoje živali. V Christchurchu sva našla Orana Wildlife park in oba se strinjava, da je bila to super odločitev. Gre za enega tistih živalskih vrtov, kjer takoj vidiš, da so skrbniki in živali res navezani drug na drugega. Poleg tega, da imajo zanimivo selekcijo živali (3 gorile, 2 kiwija, tasmanske vrage, leve, papige, lemurje, žirafe, itd.), ki imajo na voljo dovolj prostora za gibanje, pa v Orani poudarjajo interkacijo obiskovalcev z živalmi. Preverite urnik in z malo sreče lahko sodelujete pri hranjenju nekaterih prebivalcev parka. Največje presenečenje pa boste skoraj zagotovo doživeli tam, kjer verjetno ne pričakujete – v ptičji ogradi, kjer vam bo novozelandska divja papiga Kea sledila kot majhen kužek in vam poskušala izmuzniti kakšen elastičen kos oblačil ali opreme. Obisk tega živalskega vrta ima tudi dobrodelno noto, saj v njem delajo večinoma prostovoljci, prihodki od vstopnic in suvenirjev pa so namenjeni hrani za živali in popravilu vsega, kar je zrušil potres.

Ker sva si želela tudi Christchurch ogledati “od zgoraj”, vendar tokrat ne s skokom iz letala, sva se odločila za bolj umirjeno višinsko varianto. Izbrala sva gondolo, ki naju je popeljala na vrh hribov, ki se dvigajo nad Christchurch in od koder se ponuja razgled nad mestom in njegovo širšo okolico. V ceno vstopnice za gondolo je vključen tudi t. i. “Time Tunnel Experience”, kjer v majhnem vagončku potujete skozi zgodovino Nove Zelandije in razvoj mesta.

Med pohajkovanjem po mestu, kjer lahko takoj opazite, da zelo pospešeno odpravljajo posledice potresa, le-to izgublja svojo “mrtvo podobo”, saj je v centru precej živahno – hipsterske ulice z bari v bližini Bridge of Remembrance so polne ljudi, na obrežju reke pa se vso dogajanje vrti okoli izposoje kajakov, gondol in kanujev. Ker so bili dnevi, ki sva jih preživela v Christchurchu precej topli, sva za sprehod po mestu izkoriščala senco urejenih mestnih parkov, ki so kot oaza sredi vrveža popotresnih novogradenj.

Zaključek

Kljub veliiiiiiiki oddaljenosti in za nas zelo visokem življenjskem standardu je Nova Zelandija država, ki bi jo moral obiskati vsak. Če ne drugega, že samo zato, da vidite, da še obstaja svet, kjer stvari temeljijo na zaupanju in poštenju, kjer praktično ne poznajo nategov turistov in kjer vas nihče ne bo vlekel za rokav in ob pozdravih v desetih jezikih vsiljivo vabil v svojo restavracijo.

Veliko ljudi naju je vprašalo, koliko denarja sva porabila v teh 24 dneh potovanja. S precej ugodnimi letalskimi kartami (800 eur/osebo iz Ljubljane), najemom avtodoma (cca. 2000 eur za 18 dni), prenočišči in kampi (cca. 10-15 eur/osebo na dan), gorivom (cca. 600 eur za pot, kot je najina), trajektom (300 eur/2 osebi z vozilom), hrano (15 eur/osebo na dan, če si kuhaš sam, ali več, če ješ zunaj) ter notranjim letom (100 eur/osebo) vse skupaj nanese zelo okvirnih 6.500 eur za 2 osebi z avtodomom. Na to ceno morate potem prišteti še vse vstopnine za oglede, razne spominke ter ostale “nenujne” storitve in izdelke. Za okvirno predstavo – vsi najini našteti ogledi (brez skydivinga!) so stali približno 850 eur/osebo. Ampak, ali je bilo vredno? – JE!

V 20 dneh lahko z dobrim planiranjem raziščete precejšnji del obeh otokov. Midva sva zaradi slabega vremena morala izpustiti planiran postanek pri ledenikih, zaradi časovne stiske pa tudi skrajni del severnega otoka, ki je, kot pravijo, izredno lep in odličen za kampiranje, vendar si moraš zanj resnično vzeti čas. Žal se nama nekaj procentov prvotnega plana ni izšlo, vendar kot pravijo “potovalni mački”, si je baje treba na vsakem izletu pustiti še kaj za naslednjič .

Če boste obiskali “rob sveta” in se ne morete odločiti, kaj bi dali v vaš potovalni plan ter kaj izpustili, naj vam bo v pomoč najina lista TOP 5 “novozelandskih”:

1. Wanaka z vsemi svojimi aktivnostmi
2. Tamaki Maori Village
3. Lake Pukaki in Tekapo
4. Milford Sound
5. Craft piva

Za več informacij o napisanem ali za kakšnakoli vprašanja o potovanju, pa me lahko kontaktirate tukaj.

Kia ora, mates!

http://www.youtube.com/watch?v=stH-EUaWApw

Tekst, foto in video: Damir Vidan in Tamara Čander

p.s.: Hkrati vabljeni tudi na ogled naših ostalih fotoreportaž:

- Šri Lanka
- Tajska
- Laos
- Pariz
- Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Islandija
- Vietnam
- Šolta