Nouvelle Vague – Še en novi val in spet nič novega

Ustvarjanje priredb in remiksov pesmi, ki so del glasbene zgodovine je spolzek teren. Po mojem mnenju se nekaterih pesmi ne bi smelo dotikati. Mnogo glasbenikov gradi svoje ime in veča prodajo s priredbami legendarnih komadov ker jim primanjkuje lastne inspiracije.

Ne pravim, da je vsaka priredba sama po sebi slaba in nesmiselna – cilj priredbe je ohraniti vrednost originala ter hkrati dodati pesmi drugo dimenzijo in spremeniti atmosfero ter percepcijo. Torej, ali so Nouvelle Vague uspešni pri tem? Delno. Ko sem slišal prva dva albuma sem bil zainteresiran.  Preprosto kitarsko ozadje Bossa nova, nekaj perkusij ter ženski vokali – ja, bilo je zanimivo. Kot sem rekel, kul je bilo slišati komad “Marian” od Sisters of Mercy a je bilo po drugi strani enako moteče poslušati  priredbo Clashev “guns of Brixton” odpeto z nežnim ženskim vokalom namesto surovega glasu moškega, ki je dejansko odraščal na ulicah Brixtona. Joe Strummer se obrača v grobu in Paul Simonon je najbrž nazaj na heroinu po poslušanju te priredbe.  Dobro je bilo slišati Killing Moon v svoji priredbi  a po poslušanju še ene verzije priredbe “love will tear us apart” mi že vrejo možgani. Leta sem opazoval kako si Nouvelle Vague gradijo bazo opoževalcev s priredbami znanih pesmi ter oživljanjem francoske filmske renesanse (ime benda je namreč precej direktno saj se navezuje na francoski novi val iz šestdesetih) in tako so mi po nekaj časa postali predvsem dolgočasni. Kavarniška glasba kot ozadje, samo da ubije tišino. Še ena stvar, ki me moti pri Nouvelle Vague je da predstavljajo mlajšim generacijam legendarno glasbo po čisto napačni “vse kar morate vedeti o glasbi na enem albumu” poti.

Ampak, Nouvele Vague imajo as v svojem rokavu – kako spremeniti običajen nastop v živo v nekaj zanimivega? Z uporabo skoraj bizarne surove francoske subkulture na odru. V zadnjem desetletju, s publiko, ki bi sprejela vse kar je retro, ustvarjajo Nouvelle Vague na odru skoraj kabarejsko atmosfero. Utripajoče luči, provokativne obleke in plesalko, ki – bodimo pošteni –  spominja na striptizeto. Nisem zadrt vendar mislim, da je vse skupaj preveč pretenciozno in plastično. Nastop v Kinu  Šiška ni bil nobena izjema.

Nazadnje, ko so igrali v mojem mestu, Beogradu, je bil najzanimivejši report po koncertu ta, da je prizorišče skoraj zgorelo v plamenih, dobesedno. Tokrat ni bilo ognja na odru ali drugje v dvorani ampak se mi pri njih vedno dozdeva da publika uživa v nastopu bolj kot sam band. Pri tehničnih aspektih koncerta ni diskusije, zvok je bil – kot vedno v Kinu Šiška – brezhiben. Nouvelle Vague so z igranjem priredb Idola, Depeche Mode in  kot vedno Fade to grey  samo opravili svoje delo. Številna publika je bila po drugi strani več kot zadovoljna, kar je pravzaprav glavni cilj vsakega benda v stilu Nouvelle Vague. Moje osebno mnenje tukaj ne šteje a vseeno mislim da bi si oživljena hippie-artsy generacija lahko razširila svoj glasbeni spekter namesto da samo pogoltnejo prežvečeno glasbo enega samega benda, ki jim le-to prinese na pladnju. In samo, da smo si na jasnem, “too Drunk to fuck” je pesem od Dead Kennedys.

Tekst: Nemanja Živić
Foto: Eva Krempuš