Nervana poboljšala mnenje o tribute skupinah

Daljnega leta 1994 sem v ljubljanski Hali Tivoli videla predzadnji ali bolje rečeno zadnji v celoti odigrani koncert Nirvane. Tedaj so jih ogrevali The Melvins, vstopnica s koncerta pa je še danes varno spravljena med ostalimi koncertnimi vstopnicami iz tistega obdobja. The Melvins so se sredi letošnjega oktobra vrnili v Ljubljano in tokrat nastopili v Cvetličarni, za njimi pa so minulo soboto na oder stopili še oponašalci Nirvane.

In ko je v sklopu evropske turneje prvič Ljubljano obiskala Nervana, sem , to moram priznati, z malce mešanimi občutki zakorakala v Cvetličarno. Sploh, ker sem bila prvič na koncertu tribute zasedbe, benda, ki svojo glasbeno eksistenco ( od glasbe do celotnega odrskega nastopa) popolnoma podredi in izpili po zgledu legendarne glasbene skupine. Bobnar Steve Kilroy, basist Dave Eve in kitarist ter pevec Jon O’Connor se gotovo zavedajo,  da originala enostavno ne (z)morejo preseči. Da je na vsakem koncertu med občinstvom določen odstotek poslušalstva, ki  je ‘original’ že videl in slišal in da bodo ti poslušalci najbolj zadržani in kritični. Pred koncertom so se tudi meni po glavi sukala vprašanja o tem, koliko in če sploh je takšno početje glasbenikov  smiselno. Nisem imela pojma, kaj naj pričakujem. Od benda, od obiskovalcev koncerta, od same sebe. Ampak prevladale so radovednost, naklonjenost do glasbe nasploh ali – vsaj do dobrega žura…

Prvi vtis? Trojica na zatemnjenem, a vseeno dovolj dobro osvetljenem odru Cvetličarne je vsekakor ujela Nirvanino odrsko senco. Sploh pevec  Jonny je – v mojih tribute bendov sicer nevajenih očeh -  prav fascinantno spominjal na preminulega Cobaina. Naštudiral ga je ‘ v nulo’: od telesne drže, izbire oblačil, drže kitare, še posebej pozornp sem spremljala njegov vokal in moram priznati, da se je v večini odpetih pesmi uspel dovolj dobro približati originalu. Z dvema  ugovoroma: na trenutke sem v vokalu pogrešala tiste odrezave in destruktivne agresivnosti, s katero je Kurt iz sebe bruhal besedila. Tudi v bolj umirjenih komadih.

Tudi Steve za bobni in Dave na basu sta korektno posnemala Davea Grohla in Krista Novoselica, čeprav je (izpod odra) nesporni zmagovlec pevec Jonny. Sicer malce bolj ‘polikana’ verzija Kurta.  In na odru se je vse vrtelo okoli njega. Z izjemo nekaj stavkov, ki jih je bend namenil občinstvu: napovedanega 15-minutnega premora za kadilce in besede zahvale zbranemu občinstvu med in ob koncu koncerta. V teh trenutkih pobudo prevzel bobnar Steve.

Cvetličarna je bila dodobra napolnjena. Zbralo se je okoli 500 Nirvanine glasbe željnih ljudi, kar pomeni, da je bil prostor prijetno zapolnjen:  v zadnjih vrstah ravno prav prostora za sprehod (in ne prebijanje) do šanka in dovolj, da zaživelo pravo koncertno vzdušje. Predvsem v sprednjih vrstah se je skakako, pelo in na trenutke tudi malce prerivalo. Zbrana druščina – prevladovali so sicer mlajši obrazi, bilo pa je tudi nekaj ‘staroselcev’, ki so najverjetneje že videli Nirvano na kakšnem od njihovih koncertov v Ljubljani ali soseščini – je ob vsakem komadu uživala, seveda pa so bili pika na i najbolj udarne Nirvanine skladbe (Lithium, You know you’re right, Rape Me,  About A Girl, Heart Shaped Box, Breed, France’s Farmer Will Have Her Revenge on Seattle, Smells like Teen Spirit…) in predvsem pesmi z albuma Nevermind, ki ga je Nervana ob 20. obletnici izdaje albuma zaigrala v celoti.

Največja kritika gre izvedbi Nirvaninega največjega hita – Smells like Teen Spirit. Seveda ga je Nervana prihranila za skorajšnji konec koncerta. In ob prvih rifih je dvorana še bolj ponorela. Resda je imel Jon težave z iztaknjenim kablovjem, ampak tudi bobnar je popolnoma zatajil in komaj sem čakala, da so se izpeli. Na srečo so slabši vtis popravili z naslednjim komadom Stay Away. Kljub tej kritiki pa je bila izvedba komadov zadovoljiva.  Zadnje dejanje sobotnega dogodka  je bilo seveda razbijaško – v podaljšku koncerta se je ‘Kurt’ najprej malce sprehajal po šanku in se vrnil oder, kjer se je  – kot mu je pač v navadi – znesel nad kitaro, bobnarjeve palčke pa so poletele med občinstvo.  Z obljubo, da se v Ljubljano še vrnejo, se je Nevana poslovila

In za konec? Ne, ni mi žal, da sem po Nirvani obiskala še Nervano. Fantje so svoje delo opravili dobro in – če le presežemo morebitne predsodke do tribute bendov – je vredno, da oboževalci Nirvanine glasbe v bodoče obiščejo katerega od Nervaninih koncertov.

Tekst: Nina Adam
Foto: Nervana