Naslednji korak

Izbira predmetov in druge malenkosti

Papirje sem dokaj uredila. Seveda je vedno še kaj ostajalo, ker so bile določene zadeve vezane na določene datume. Naslednji korak je bil prijava na želene predmete. Vsaka fakulteta na svetu ima drugačen način izbiranja predmetov. Pri nas so večinoma na letnik določeni, eden ali dva pa nam pustijo, da si sami izberemo.

Na dunajski univerzi je bil sistem naslednji: imel si 1000 točk. Vsakemu predmetu, ki si ga želel obiskovati si določil določeno število točk. Po svojo presoji. Jaz osebno nisem vedela kako oblegan je posamezni izpit, zato sem šla po občutku. Če je bilo na določenem predmetu dovoljeno veliko slušateljev, sem dala manj točk, če pa je bilo omejeno na recimo 20 slušateljev pa več točk. Ker nisem vedela katere predmete je pametno izbrati, smo skupaj z ostalima dvema nekako po imenu predmeta in opisu izbirali, kaj se bomo naučili.

Predmete se je izbiralo preko interneta. Jaz tega sistema nisem razumela in ker sem seveda izpite zbirala zadnji možen dan in to takoj potem, ko sem prišla iz absolventskega izleta, mi je to povzročilo kar nekaj sivih las. Manca in Blaž sta bila že na Dunaju in sta mi preko mailov pomagala kolikor se je pač dalo. No ob polnoči sem samo upala, da je vse v redu in da bom lahko obiskovala vsaj en predmet.

Ko pogledam nazaj se mi zdi prav smešno. Po prihodu na Dunaj in po prvem predavanju posameznega predmeta smo namreč vse predmete zamenjali. Ker nam niti en ni bil všeč. In nobene težave ni bilo priti na katerikoli predmet. Avstrijci morajo obvezno opraviti določene predmete in en je predpogoj za drugega, ni pa pomembno kdaj kakšnega opravijo. Tako, da si vsako leto oblikuješ svoj urnik. In prav tako smo storili mi. Pogledali smo kje je še kaj prostega in začuda smo prišli prav k vsem predmetom, kamor smo si želeli.

Nekateri predmeti so imeli obvezno prisotnost, drugi spet ne. Pri nekaterih je bilo veliko sprotnega dela, pri drugih si se moral samo pokazati tam. Mi smo si urnik oblikovali tako, da nam ni bilo potrebno vsak dan priti na fax, so bili pa dnevi, ko smo tam preživeli prav cel dan.

Poleg predavanj na naši fakulteti, smo se vpisali še na drugo fakulteto, kjer je bil sistem drugačen. Jaz sem zamudila vse prijave na izpite, ker sem prepozno prišla na Dunaj, vendar mi je kasneje uspelo priti k 4 predmetom, ki so bili izredno zanimivi in so bili v obliki: 3-4 celodnevnih predavanj, skupinskega dela in morda izpita na koncu. Je bilo naporno, vendar se je izplačalo. Kajti če bi obiskovali samo predavanja na naši fakulteti, bi morali v enem semestru opraviti okoli 10 izpitov, kar pa bi bilo ob tem načinu dela mnogo preveč. Tako pa smo v enem semestru opravili dovolj izpitov za dva semestra v Sloveniji. Poleg tega smo še lahko obiskovali tečaj nemščine 3x na teden kar je bil dodaten bonus.

Morda se tole sliši, da so bili naši dnevi polni samo učenja in obiskovanja predavanj. Ne znam razložiti kako je bilo možno, vendar smo ob veliko urah vsak dan, ki smo jih porabili za študij, imeli še vedno čas za žuranje, delo, sproščanje, obiskovanje prireditev in vse ostalo. V nekaterih nadaljevanjih te kolumne bo morda meni in vam jasno kako je to uspelo. Do takrat pa nimam pravega odgovora na vprašanje: Kako je to možno tam, tukaj pa ne?

Dan, ko je bilo treba oditi se je bližal. Sobo sem imela v študentskem domu, papirji urejeni, zemljevid kupljen. Nekaj reci bi se morala urediti, vendar sem za to morala na Dunaj. Za en dan. Kolega je sel z mano in navsezgodaj zjutraj sva se odpravila v neznano. Pot sama je minila brez večjih težav in tudi po Dunaju ni bilo težav se znajti. Parkirala sva v neki garažni hiši in se dobila z njegovim kolegom, ki je tam študiral že nekaj časa. Nato smo začeli skakati po opravkih.

Moje razpoloženje se je iz minute v minuto spreminjalo. Najprej sem bila fascinirana nad mestom samim in nad občutki, ki sem jih doživljala. Potem sem padala v obup, ker pol stvari nisem mogla urediti in nič ni šlo po načrtih. Skakanje od ene do druge fakultete, iskane pravih pisarn, ugotavljanje da so uradne ure že mimo in tako naprej. Potem smo se malo vozili naokrog, kaj malega pojedli in spet je mesto prevzelo moje občutke in takoj mi je bilo lažje. Vendar utrujenost in strah pred neznanim sta me spet premagala in spet sem bila prepričana, da meni ta moj podvig ne bo uspel. Kako bom jaz sama in toliko opravila kot sem si zadala? Kako bom študirala v tujih jezikih, če mi študij še v slovenščini ne gre? Kako se bom znašla v tako velikem mestu? Kako bo z financami, saj je tukaj vse tako drago? In podobna vprašanja. Dež in hlače mokre do kolen, mi niso bile ravno v pomoč. Še dobro, da sta me moja kolega ves čas bodrila.

Zvečer sva se opravila domov in po poti sem razmišljala, da sedaj je to to. Ni več poti nazaj. Skoraj leto dni dolge priprave, trepetanja ali bom sprejeta, ali bom imela status, ali bom dobila sobo, sli bom imela dovolj denarja in podobno, vse je bilo pozabljeno. Začelo se je pakiranje in poslavljanje.

Moram reči, da sem z poslavljanjem malo pretiravala, ampak pri sebi sem imela občutek, da odhajam daleč proč in to za dlje časa kot sem dejansko. Doma se je zbralo vse sorodstvo z ‘koristnimi’ nasveti kaj in kako, v službi so mi grozili, da me osebno pridejo iskat, če se odločim tam ostati in tako naprej. Občutek, da me bo toliko ljudi pogrešalo, čeprav ne bom daleč stran, je bil fenomenalen in iz trenutka v trenutek sem postajala močnejša in prepričana, da bo vse ok.

Kovčki so bili spakirani. Še dobro, da sem šla z avtom, ker ne vem kako bi vse, kar sem si zamislila spravila v en kovček in na letalo oziroma na vlak. Moja mami je pametovala, da imam mnogo preveč reči – kasneje se je izkazalo, da sem marsikaj pozabila in sem ob vsakem obisku doma vlačila na Dunaj. Vendar človek za pol leta potrebuje marsikaj. Oblačila, knjige, posoda, elektronika, pa še kaj bi se našlo. Mnogokrat sem razmišljala, kako so tisti, ki so odšli za eno leto in to nekam dlje, vse to spravili tja. No kasneje se je izkazalo, da tudi to ni problem. Samo znajti se je treba.