Narod

…o “narodu”, “domoljubju”…

V očeh "črednih ljudi", ki veliko dajo na "tradicijo", običaje, navade, izročilo svojih staršev in "ohranjanje tisočletnih vrednot", ki "živijo" in so "ponosni" na vse, kar jim je bilo položeno v zibelko, delujem, ko pišem o "nesmislu biti ponosen" na karkoli druga, kot svoje dosežke, torej tudi nesmislu "biti ponosen" na svoje etnično poreklo, skupni jezik, ki si ga po spletu naključnih okoliščin deliš s kopico drugih, svoj spol, raso, barvo oči, las in polti, celo, če želite, dolžino "organa" in telesno višino, kot "zaničevalec slovenskega naroda" in njegovih "vrednot", "anti – Slovenec".

Vse njihovo življenje je bilo organizirano, koncipirano že ob rojstvu in temelji na preprostih navodilih : pridnost, delavnost in neomajna vera v postulate, vrednote, ki da so (kar seveda niso) lastni le "nam", "Slovencem"; cerkev, "skupnost", "Slovenstvo", stebri, na katere se lahko naslonimo, obrnemo, ko nam naša vztrajnost, pridnost in delavnost ne vračajo sadov "našega truda", ko se nam "ambicije" razblinijo, ko izgubimo iluzije o samih sebi, ki smo jih gojili, ko, karikiram, "na obletnici mature" nimamo ničesar, s čimer bi se lahko "bahali" – takrat je seveda prikladno biti "ponosen" na svoj "narod", polagati upe in prilagajati lastne potrebe "skupnemu dobru" – izgubili smo lastni smoter, individualnost, ki smo jo velik del življenja enačili z "uspehom", "priznanjem črede", sedaj težimo k "višjemu", za katerega smo prepričani, da bo razrešil vse naše frustracije in komplekse.

Ko se nekdo obregne ob njihovo "vero" in se, morda posmehuje vrednotam, za katere so "pripravljeni dati svoja življenja", ko slišijo, morda preberejo, še tako nedolžno kritiko njihovega "preprostega uma", planejo, naenkrat povsod vidijo sovražnike, "komuniste", "zakompleksance", »čudake«, »iskalce pozornosti« in »sovražnike«, »zaničevalce« vsega, kar je »slovensko« in s tem, po še eni njihovih preprostih, primitivnih, zmotnih dedukcij, kakršnih se poslužujejo na vseh področjih svojega življenja – ena najznačilnejših je tista, »če nisi z mano, si proti meni« – »sovražnike« njih samih. Sebe si predstavljajo, kot ultimativno »dobro«, v boju proti »vetrnicam in mlinom« »ultimativnega zla«, ki je vse, kar se ne sklada z njihovo predstavo »raja na Zemlji« in njihove »črede«, ki ji zavoljo arhaičnih običajev in še vedno uporabljanega jezika, sistema znakov, značilnega za to področje.

Ljudje ne morejo, ne smejo in nikoli ne bodo »vsi enaki« ; nekaterim primanjkuje »talenta« za »to ali ono«, nekateri ga imajo obilico, nekateri so zmožni biti vodje, vladarji, drugi so le vodeni, vodljivi in občasno se puntajoči, nekateri v »čredi« ne morejo in ne želijo delovati, se klanjati njenim pravilom in diktaturi podrejanja mnenju in koristi večine, drugim je »čredna mentaliteta« in omejeno gibanje v krdelu, ki zanje predstavlja »svobodo«, vse, kar poznajo. Tisto, kar nobenemu človeku na svetu NE bi smelo predstavljati ovire pri tlakovanju lastnih poti in sokreiranju življenja, so življenske komponente, na katere niso mogli vplivati, saj so jim, kot sem omenil že zgoraj, bile položene v zibelko : nikoli in nikdar človeku ne bi smelo biti »sojeno«, še preden je spregovoril prvo besedo, nikoli na njegove odločitve in dejanja ne bi smelo vplivati dejstvo, da se je rodil »napačnega« spola, napačne rase, barve polti, napačne »narodnosti«, na »napačnem« kraju, ob »napačnem« času, v, če želite, »napačni« državi.

Ko otroke učimo, da se je »treba« še prav posebej ceniti zaradi tega, ker so, karikiram, Francozi, Slovenci, Hrvati, Nemci, Američani, ker govorijo določen jezik, ker »pripadajo«, ker so se rodili v državi, »skupnosti«, ki jim »omogoča« številne beneficije, ki jim druge domnevno ne bi, jim sporočamo, da je treba vse življenje osnovati na predpostavkah, celotni paleti klišejev, stereotipov in tudi običajev, ki naj bi označevali prav »njegov« narod in da mora na to biti ponosen.

Kar bi otroke morali učiti, bi bilo trezno razmišljanje, svobodni duh, zanašanje na lastne sposobnosti, ki jih je treba uriti, se izobraževati čim širše, vedeti čimveč, spoštovati svoj materni jezik in običaje, a niti trohice več, ne manj, kot kateregakoli drugega. Treba jih je učiti določene družbene odgovornosti, morale in etike, značilne točno določenemu področju, družbi, v kateri se giblje, a dodati noto kritičnega in svobodnega duha, ter jim pomagati pri čimprejšnjem spoznanju o tem, da so, v vsem širnem vesolju, med vsemi ozvezdji, nedoločljivimi mejami in možnostmi spoznanja, kot vsak sleherni človek, ne glede na spol, raso, narodnost, le nepomembne, niti omembe vredne pikice, »mušji drekci« in da je le od njih odvisno, ali bodo v tem prekrasnem daru, ki ga imenujemo življenje, popolnemu, a čudovitemu, nenadkriljivemu nesmislu, uživali, kot se le da, spoznali kar največ, se omejevali kar najmanj ; namesto, da jim do določene stopnje starosti vsadimo predsodke, komplekse, ki se jih nekateri ne rešijo do konca življenja, jim dajmo raje neskončnih možnosti in svobode duha – s tem bomo osvobodili tudi sebe.