Narava

Kolumna V sredo se vrača – še boljša in bolj aktualna.

Kdo je kriv?

Gotovo se je kdo izmed nas kdaj čudil Britancem, ki jim vremenske diskusije krajšajo čas med popoldanskim pitjem skodelice čaja. Zdi se nam čudno, saj imajo pri nas te diskusije predznak dolgočasnosti in so rezervirane za naše babice in dedke. Ljudje se pogovarjajo o temah, ki najbolj vplivajo na njihovo življenje. Tema o vremenu je zato tudi tako popularna med Britanci ne glede na starost ali izvor ljudi, saj so res odvisni od le tega.

Ljudje smo bolj kot ne sami poskrbeli, da smo si začinili življenje v zadnjih letih z vremenskim dogajanjem. Po poročanju klimatologov, se je v zadnjem letu zgodilo nenavadno veliko ekstremnih pojavov. Imeli smo nenavadno dolgo in močno sneženo zimo, sledilo je neverjetno vroče poletje, ki se je nenadoma spremenilo v neverjetno hladno poletje in se nadaljevalo z neverjetno toplo jesenjo. Ko se je že zazdelo, da se bo vse skupaj vrnilo v normalno letno dogajanje pa je nastopila zima. Zima, ki ne opravičuje svojega imena.

Povsod po Evropi ni ne duha ne sluha o snegu. Iz držav, iz katerih ponavadi tak čas poročajo o snežnih zametih, letos poročajo o neverjetno topli zimi. Narava je spet ukanila človeka in mu pokazala njegovo majhnost in nebogljenost.
Seveda se lahko vprašamo, kaj je krivo za nastalo dogajanje. Ali je človek res tako kriv, ali pa je ves proces povsem normalen? Tudi v daljni in bližnji preteklosti so bili vremenski ekstremi, ki so presenetili človeka. Vedno so bile poplave, suše, viharji in druge nevšečnosti. To ni nič posebnega niti v današnjih dneh. Vendar pa je problem, ker se ti ekstremi ponavljajo čedalje pogosteje. Vse več je orkanov, poplav, mrzlih dni, suše. Nisem strokovnjak na področju podnebnih razmer, a bi si vseeno upal trditi, da smo si v veliki meri krivi sami.

Z razvojem družbe, bogastva, industrije in vsega kar smo lepega dosegli v zadnjih 200 letih, smo prav tako sprožili postopek za samouničenje človeštva. Sprva smo gradili visoke dimnike umazanih tovarn, da bi se znebili dima, potem smo odkrili (in žal tudi preizkusili) moč atoma, potem pa smo ugotovili, da gre nekaj narobe. Sedaj se je človeštvo znašlo v ključnem trenutku, ki bo odločilo o svoji usodi.
Ali bomo nadaljevali z mačehovskim odnosom do narave, ali pa se bomo poskusili odkupiti dokler je še čas? Stvari so se začele spreminjati v zadnjih dveh desetletjih. Bilo je veliko poskusov, kako začeti pospravljati – očistiti planet. žal se mi dozdeva, da se večina držav še ne zaveda kakšne resne posledice bodo nosili naši potomci. Sprejet je bil sicer Kyotski sporazum, ki pa je le kaplja v morje, saj se ga ne držijo niti države podpisnice.

Edina rešitev, ki jo vidim v tem trenutku smo mi – ljudje, navadni ljudje – potrošniki. Pomagal nam ne bo ne OZN, ne Bush in ne Blair. Največ lahko storimo mi sami – potrošniki. Zaradi previsokih cen nafte, smo s svojimi zahtevami že uspeli »prisiliti« avtomobilske proizvajalce k razvoju alternativnih pogonskih sredstev in čistejšim ter varčnejšim motorjem. Ker nam je to uspelo v eni največjih svetovnih panogah, nam to lahko uspe tudi v drugih.

Naslednjič, ko se boste ponovno kopali v banji, pomislite kaj je narobe s prhanjem. Ko boste šli od doma, preverite kje ste pozabili ugasniti luč ali TV. Ko vam sosed ponudi prevoz, ga sprejmite. Tudi, ko boste uporabili deodorant se vprašajte, koliko ste pripomogli k večanju ozonske luknje.

Večno vaš,
Peter P.