Moji Memorialsi

V četrtek, 29.11.2012, so na Metelkovi v Ljubljani nastopili ameriški hard rockerji The Memorials. Bend je razmeroma mlad, saj obstajajo šele od leta 2009, vendar je sestavljen iz glasbenikov, ki so kljub mladosti že zelo izkušeni.

Vodja projekta The Memorials je bobnar Thomas Pridgen, ki je bil v preteklosti  najbolj znan kot bobnar skupine The Mars Volta. Pridgen, ki je na bobnih pravi virtuoz, je že v zgodnji mladosti pokazal obilico glasbenega talenta, postal predstavnik več proizvajalcev bobnarske opreme in se že pri 15. letih vpisal na akademijo sodobne glasbe. Po odhodu iz The Mars Volta je tako ustanovil The Memorials, kjer se je lahko začel izražati po svoje. Njihova glasba na trenutke temelji prav na njegovem bobnanju, polnost pa ji dodajajo klaviature, bas in električna kitara. Vokal je prevzela miniaturna, a postavna Viveca, ki s svojo pojavo, brezkompromisno držo in avtoriteto vlada na odru.

Koncert so pričeli s 45 minutno zamudo (ob 23:00) in ker so bili brez predskupine, je to pomenilo kar nekaj čakanja za vse tiste, ki so tja prišli »malo prej«. Kakorkoli, Gala hala se je ob pričetku lepo napolnila in motila ni niti standardna luknja pod odrom. The Memorials so tako v skoraj dve uri dolgem nastopu odigrali vse svoje pomembnejše komade, vmes nekajkrat odplavali v svojo dimenzijo in nam med drugim prikazali skoraj pravi »jam session«. Njihova zvrst je pravzaprav mešanica starega hard rocka, ki na trenutke zveni prav udarno in spominja na klasični kalifornijski punk rock, hip zatem pa kot »west side« hip hop. Skozi vse zvrsti s svojim glasom fantastično krmari Viveca, ki je skozi celoten nastop delovala izredno zavzeto in doživljajoče. S publiko je skupina ustvarila pristen odnos in med komadi je pogosto stekel sproščen pogovor, zaželeli so si tudi specialiteto avtohtone slovenske halucinogene scene – močeradovec. Seveda smo dobili tudi več minut dolg Pridgenov solo, v katerem je dokazal, da vsa pozornost, ki mu jo namenjajo mediji in oboževalci, ni naključna. Ne samo solo, tudi pesmi so polne njegovih zanimivih idej in domislic, redkokdaj »miruje« in je zgolj »ritem mašina«.

Nad koncertom sem bil izredno navdušen in samo želim si lahko da bo skupina nadaljevala v tem slogu in nas še razveseljevala na način, kot ga je prikazala v Ljubljani. Osebno bi raje videl da ostanejo veliki underground band, kot pa postanejo mainstream band (čeprav nedvomno imajo  kapaciteto tudi za to), saj bi s tem zagotovo izgubili veliko te pristnosti, ki jo imajo danes in ki jih dela ta sladke in razigrane, kot so.

Tekst: Bor Krajnc
Foto: Nejc Praznik