Infoscena priporoča

zalagasper / Kino Šiška

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Metalcamp 2011

Vroči poletni dnevi, ledeno mrzla Soča in 5 dni nastopov bendov, ki pripadajo najbolj brutalni zvrsti glasbe. To ne more pomeniti nič drugega kot Metalcamp. Hell Over Paradise je moto, ki so si ga organizatorji zamislili za svoj festival in upam si reči, da bi bilo težko najti kaj primernejšega.

Metalcamp  poteka v Tolminu, ki iz neznanega razloga spada pod Primorsko regijo – a z njo nima (za moje oči) dosti skupnega. Prelepe gore obkrožajo celotno prizorišče festivala, ki se nahaja med sotočjem Tolminke in Soče.  Verjamem, da bi se splačalo na kakšen hrib ali goro za marsikoga tudi splezati, vendar pa zaradi dokaj zasedenega urnika in promilov v krvi metal kempovcev, do obiska teh lepot le redko pride. Pa tudi mesto samo je ob prihodu izgledalo vredno ogleda, a me noge niso pogosto odnesle dalj kot do bližnje trgovine. Ko ravno govorimo o mestu, bližnji bari (prvič sem videl bar kjer veselo nabijajo death metal čez cel dan), trgovine, restavracije, pločniki, parkirišča, travniki, sence,… skratka vse kar si je možno zamisliti je prepojeno z metalom in njegovimi lojalnimi hordami črno oblečenih, dolgolasih manijakov.

Če se vrnemo na samo področje Metalcampa – cene me niso navdušile. Npr. 5€ Za kebab. P-E-T evrov. Predvidevam, da so vsi bralci tega članka študenti, ki pa se še kako dobro zavedajo pomena denarja. Ne bom rekel, da smo vsi revni kot cerkvene miši, ampak take cene so pa pretirane. Na določenih lokacijah v Ljubljani se (na bon seveda), da zadevo dobiti že za okoli 90 centov. Pivo, hm, ja… v koncertnem območju te kozarec le tega olajša za 3€, voda pa za 2€. Prav to je po mojem mnenju razlog, zakaj nisem bil nikoli zalit s pirom, ki ga bi nekdo katapultiral čez publiko. Škoda.

Prvi dan festivala je bil 11. julij, vsaj tako sem mislil pred udeležitvijo svojega prvega celotedenskega Metalcampa. A prvi pogled na »camping area« je razkril drugačno zgodbo (ter razblinil moje sanjarjenje o postavitvi šotora v gozdno območje, saj je bil ta natrpan že dolgo pred mojim prihodom). Ob podrobnejši raziskavi zadeve sem odkril, da se je dalo priti že prej in sicer v soboto ali nedeljo. To je veliko ljudi očitno že vedelo, a za ta luksuz je bilo potrebno odšteti 25€ (sobota) in 15€ za nedeljo. Vendar pa sem ob pogovoru z enim od veteranov izvedel, da se da izogniti hujšanju denarnice za prej navedene vsote, če kampiraš izven določenih camp območji – lokacij le teh vam seveda ne bom zaupal. Skratka, kljub temu nam je uspelo dobiti ugodno senco. Mnogim pa sreča ni bila naklonjena (ali pa jih preprosto ni brigalo) in so se pekli na žgočem soncu, v območju namenjenemu parkingu in campingu skupaj.

Torej… na »prvi dan« nisem zasledil nobenega koncerta, služil je bolj udomačitvi z okoljem, pregledom trgovinic in plaže. Plaža! Če bi me kdo vprašal (nihče me ne bo vprašal), bi rekel, da brez prej navedenih rek Metalcamp nebi obstajal. Vročina je bila preveč ubijalska za karkoli drugega kot hlajenje piva in sebe. Do popoldneva je bila plaža že napol pijana in skupaj smo čofotali (na zelo metalski način) v največ 8ÿC topli vodi. Nekdo mi je rekel, da bo zvečer strune trgal na »beach stage-u« nek band, zato sva z fotografinjo hitro odletela na prizorišče, kjer sva naletela na drugo vrsto trganja. Striptizete. Trend se je nadaljeval vsak dan, publika pa je bila tu bolj nedopustna glede »cutting the line« kot na koncertih. Nemalokrat pa se je zgodilo, da je na oder stopil kak intoksiciran metalec, se slekel in vsaj meni pokvaril zabavo s svojim »bogastvom«, primerljivim z materialnim bogastvom kmeta srednjega veka.

Dan 2 se je odvijal podobno kot prvi, z majhno razliko, da smo kar naenkrat zaslišali žaganje na velikem odru in z fotografinjo sva iz plaže odletela kot iz topa. Ko pa prideva na prizorišče, pa se zadeva že zaključi, pevec Abinchove se opravičuje, da so začeli prepozno, mosh pit pa umre. Popoldanska vročina pa ni ubijala samo poslušalcev, ampak tudi umetnike na odru. Takoj po koncertu sem zasledil violinistko/back vokalistko, ki se je sprehodila mimo mene, nazaj pa prišla premočena. Vsi smo veseli hladne Soče. Sledili so October file, Brujeria in Moonspell, vendar pa se nihče (tudi midva ne) ni zadrževal pri odru, da nam nebi v glavah igrala še kakšna vročinska kap. Okoli pol enajstih pa smo prišli na vrsto privrženci Arch Enemy-ja. Mešanica melodičnega death-thrash metala z demonskim glasom in izrazom pevke Angele Gossow. Definitivno najbolj energična in kričeča ženska v celega tedna.
Vendar pa so bila pričakovanja za ta dan velika (Airbourne) in kljub temu, da sem aktiven poslušalec AE, nisem mnenja, da so prekosili (meni neznane) Airbourne. Ker so bolj rockerji kot metalci, nisem pričakoval takega odziva publike. A že sam prihod na oder je bil spektakularen, kompleten band priteče na oder in pričnejo z tistim kar znajo najbolje. Energijo so oddajali vsi v bandu, frontman Joel O´Keeffe pa je za trajanje koncerta izgubil duševno zdravje in navdušil publiko. Splezal je celo na vrh odra. Norec. Tudi sami komadi pa so strukturirani tako, da pritegnejo publiko z refreni, ki sej jih moraš dreti. Brez dvoma eden izmed treh najboljših koncertov. Arch Enemy Prav tako spada v ta koš, tretji band pa bo še razkrit. Sledili so še Death Angel, ki pa kljub bolj metalskem izvoru niso segli do kolen predhodnikom.
Drugi dan koncertov je prinesel prvi (in zadnji) slovenski band na main stage-u, Brezno. Med samim koncertom mi ni uspelo dojeti njihovega bistva, po kratkem sprehodu na njihovi facebook strani pa sem zasledil, da predstavljajo nekakšen folk metal o starodavnih zgodbah/izročilih ter treehuggingu. Za njimi so prišli na oder Kylesa, s svojim dual-drummer nastopom. Ko pa so se slednji umaknili, so se prikazali nemci Brainstorm in njihov karizmatični lead pevec, Andy B. Franck. Ta je pokal štose čez celoten koncert, omenjeni »show« pa je v kombinaciji z odličnim performancom celotnega banda ustvaril ozračje v katerem je publika pozabila na neznosno vročino in preprosto uživala. Andy pravi, da so samo v Tolminu prodali okoli 3 milijone CD-jev novega albuma. Izjemen dosežek tega tradicionalnega power metal banda (sarkazem). Nasledili so jih katatonični Katatonia in dvomim, da bi organizatorji lahko dali bolj dolgočasen band, direktno za zabavnimi Brainstorm – umaknil sem se iz prizorišča preden postanem žalosten, ter začnem piti iz otožnosti, namesto zabave. Na sporedu ta dan so bili še black metal izvedbe Legion Of The Damned in Wintersun ter nazadnje še Mastodon.

Day 3. Dan katerega je veliko ljudi čakalo iz enega samega razloga – Slayer. Jaz in fotografinja pa sva na ta dan začela ugotavljati nekatere pomanjkljivosti Metalcampa. Če jih kar naštejem; znameniti »MARJAN!« je postal zjutraj rahlo nadležen, ko te že iz tako ne prav dolgega spanca zbudi horda kosmatih, pijanih metalcev, z dretjem njegovega imena. Nekaterim je šel počasi že tako na živce, da so mu postavili kar grob. 2004-2011, R.I.P.

Druga nadležnost so (če ste navajeni obmorskih kempov) WC-ji. Nisem pričakoval, da bom končal na gradbišču, še manj pa kolegica. Ob opravljanju potrebe, je včasih malo manjkalo, da bi kakšna zadeva prišla ven še čez usta. Glede na stalnost festivala, bi lahko uredili stalnejše in primernejše, ter vsekakor manj »nafilane« WC-je. Če se vrnemo na dretje, zabaven je tradicionalen »shout-wave« na plaži, kjer se nekdo zadere in se zadeva širi kot val. Sem sprobal zadevo sprožiti in res se počutiš kot pripadnik kakšne vikinške vojske, ki se pripravlja na vojno. Vzdušje sicer malo pokvarijo kosmati norci na Hello Kitty roza čolničkih – ki pa so kljub temu smešni.

Kakorkoli že, prvi zanimiv band tretjega dneva je bil Trollfest, ki so pritegnili (glede na čas) največjo publiko festivala. Čez celoten koncert so se tudi kot tornado vrteli circle mosh piti. Trollfest so bili prvi band, ki sem ga videl med nami, navadnimi smrtniki (drugi pa je bil Kalmah). Pevca sem napadel z ukuleletom, mu ga potisnil v roke in Petra je hitro pritisnila sprožilec na fotoaparatu.

Thaurorod so bili na vrsti in kljub temu, da nisem bil vesel zamenjavi pevca, so solidno odigrali vse komade. Naslednjih par ur pa je bilo napetih, pa ne zaradi nastopa bendov Die Apokalyptischen Reiter in Kalmah, temveč zaradi nevihte, ki prihaja za njimi.

Grom nevihte pa se sliši kot Slayer. Že pred nastopom je ime banda odmeval od lojalnih fanov. Sound check so naredili že popoldne, da bodo lahko igrali čim več časa. Zvok je bil nedvomno boljši od kateregakoli drugega banda, kar je priča profesionalnosti tonskih mojstrov, ki spremljajo band. Publika (največja do sedaj) je bila zadovoljna nad dejstvom da so v 90% primerov igrali stare, klasične komade. Poškodbe in operacije žal že dolgo časa Tomu Arayi onemogočajo da bi headbangal, tako da njegov nastop ni bil med bolj energičnimi, prav tako ni bil rarodaren z tradicionalnimi vici, kot sem jih slišal na Metalcampu 2005. Zanimiva je bila tudi skodelica iz katere je pil, Tom, star si. Lombardovo udrihanje po double bassu in »kotlu« nam je treslo notranje organe, kot smo že navajeni in tudi pričakujemo. Kitarista Kerry King in Gary Holt (nadomeščal Jeffa Hannemana – fasal nekrotizirajoči fasciitis) pa sta perfektno odžagala svoj del nastopa. Gary je prinesel malo spremembe v Slayer, najbolj občutno pri solažah, ki niso bile popolnoma originalne. Največje razočaranje pa je prišlo za Petro tik pred začetkom koncerta, saj so fotografi za mesto pod odrom kar naenkrat potrebovali še eno, posebno dovolilnico – tako, da se je bilo potrebno gužvati v headbanging množici. Koncert se je začel s kriki »SLAYER!« ter se tako tudi končal. Tako se je zaključil najbolj razburljiv performance festivala.

Verjetno nisem bil edini, ki je bil z naslednjim bandom globoko razočaran. Bolj učinkovitega načina za uničenje mojega veselja si skoraj ne morem zamisliti. ®e goreče vile in razni pentagrami so signalizirali nič kaj dobro nadaljevanje večera. Na vrsti so bili Watain. S svojim kvazi satanističnim black metalom in pretiranim showbiznisom, ter malo (beri: nič) kvalitetne muzike so odhreščali svoj del festivala in me pustili uživati v preostanku večera. Milking The Goat Machine na beach stage-u so zastopali goat metal s svojim prašičjim kruljenjem – zabavno za 20 minut.

Petek. Dan se je zopet začel z kruhom in pašteto, sanje o drugačni hrani že davno odmišljene s spoznanjem, da sem kupil napačno kartušo za gorilnik. Poleg morale zaradi zadnjega banda prejšnega dne, pa so padle tudi temperature. V direktni povezavi z nižjo temperaturo pa je narasla številka udeležencev pri popoldanskih bandih. Tako je Arkona (pred njimi še Kreation Kodex in Heaven Grey) zabeležila kar dobro število. Pretirano zahtevanje mosh pitov pevke Mashe Arhipove (ki ne seže niti do gležnjev Angeli Gossow) pa se je komično končalo v mnogih »dance pitih«.  Oh ja, folk metal. Druga zgodba pa je odvijala 1 uro za Arkono, ko so oder thrashali Suicidal Angels. Za band sem prvič slišal, a so me tako spominjali na staro Sepulturo, da sem postal instant fan.

Powerwolf. Hmm, zgleda je bil to dan, ki me bo najbolj nasmejal. Namazani pajaci v čudnih oblekah, na odru postavljene figure Jezusa in križi, ime pa namiguje na nekega močnega volka, in že misliš da boš priča nekemu animal metalu. Wrong, tako kot so znamenja namigovala, so bila besedila nekaj v zvezi z edinim človekom možnim vstajenja od mrtvih. Takrat sem proglasil petek za nezanimiv. Moram pa priznati, da imajo en catchy komad, ki mi ni šel iz glave še 3 dni in sicer We Drink Your Blood.

Moja prejšnja izjava, da bo ta dan nezanimiv se je izkazala za še kako napačno, ko so na oder prišli meni neznani In Extremo. Band je, kar sem ugotovil šele po festivalu, Live fenomen (studio verzije ne pridejo blizu). Razturali so na celi črti in če nebi bilo za nemški vokal (rad razumem kar poslušam) bi postal fan. Inštrumenti so se kar vrstili, od standardnih kitar, basa, bobnov do škotskih dud, raznovrstnih pihal in enostrunskih brenkal, harfe,… kar hočete. Vse perfektno povezano v zelo dobre komade. Da ne omenjam ognjemeta. Skratka, spektakularno.

Za njimi pa headliner, Blind Guardian, ki nas je popeljal na epsko potovanje skozi čas, kot je opisal lead pevec Hansi Kürsch. Nastop je bil, kot že prej omenjeno epski, vendar pa sem pričakoval več klasičnih komadov, za katere ni potrebno biti die-hard fan, da so ti všeč. Mercenary so bili zadnji umetniki main stage-a, na drugem odru pa so se kasneje pojavili še pirati Alestorm, ki so za vse svoje (do takrat že zelo z rumom napite) privržence kar dobro poskrbeli. Yohoho.

No, pa smo prišli do zadnjega dneva, če še vedno berete, si verjetno nekaj zaslužite. ®al tega ne boste dobili, ker sem zaseden z poslušanjem CD-ja Virgin Steele. Zakaj to omenjam? Ker je bil njihov nastop na Metalcampu obupen. Od zvoka do izvedbe in prikazane »energije«. Veselil sem se tega koncerta, a hkrati malo bal, saj sem na internetu bral, da jim igranje v živo ne gre več tako dobro. Občutki so bli še slabši, žal najslabši band na Metalcampu.  Avatar pred njimi in Steelwing za njimi so bili bolj atraktivni. Čas za death metal, morilci bogov Deicide in pokrvavljeni Belphegor so growlali in nam govorili, citiram; »TOLMIN, FUCK YOU!«.

Amorphis so poskrbeli za našo zabavo z izjemnim nastopom melodičnega death metala. Še posebej sta vžgale dve klasike, Silver Bride ter House Of Sleep.

Večer se bo nadaljeval v manj metalskem stilu Accepta, ter končal z velikim pokom Kreatorja. Nisem poznavalec Accepta, kljub temu pa sem poznal večino komadov, ki so jih igrali. Zakaj je temu tako? Zato ker so bili vsi uspešnice, ki jih poznaš tudi če jih nočeš. Legende scene, nimam drugega za napisati.

Kreator ni razočaral z oldschool thrashom, vendar pa je bil marsikdo že preveč utrujen, da bi se popolnoma predal njihovemu čaru. To je bil popolen konec festivala, ki bi ga raje videl prej.

Metalcamp bo po vsej verjetnosti ostal še mnogo let in kljub parim pomankljivostim je bila izjemna izkušnja. Edini nasvet, ki vam ga lahko še dam je, da se tja odpravite prej in si dobite najboljši možen prostor za kampirat – nekateri necivilizirani prasci, ki tekom dneva lahko le stisnejo rep, so povzročali materialno škodo ljudem, s šotori ob cestah.

Samo še za informacijo – cena 7 dnevne karte je bila sicer 129€, za parking pa se je plačalo 25€.

Ostale fotke iz letošnjega Metalcampa pa si lahko že ogledate v Infosceni.

Tekst: Jan Suhadolnik
Foto: Petra Drnovšek