Medsosedski odnosi

Pogled preko meja Slovenije

Za vsako državo je ključnega pomena, da ima urejene odnose s svojimi sosedami. Najbolj idealno bi bilo seveda, da bi se vsi sosedje med seboj odlično razumeli in bili med seboj največji prijatelji. Žal je to v današnjem svetu samo še ena izmed iluzij. Zelo malo držav je na svetu (če sploh katera), ki bi imela z vsemi sosedami urejene odnose. Slovenija seveda tudi tu ni izjema. Edina soseda s katero nimamo tako rekoč prav nobenih težav je Madžarska.

Z Avstrijo ni bilo nikoli nobenih večjih problemov. Avstrija je bila že v nekdanjih časih naša shopping točka, zrcalo in vpogled na Zahod. Slovenci smo bili še posebno navezani na to deželo zaradi velike slovenske manjšine in zgodovine. Ravno ta slovenska manjšina pa je v zadnjih letih postala velika polemika v avstrijski deželni politiki.
Kljub očitnim kršitvam mednarodnih pogodb in ustavnih določil Avstrije, s strani štajerskih veljakov pa opazujemo zelo medel odziv slovenske strani. Podobne stvari se dogajajo tudi s sosedo Italijo. Vsake toliko časa udari vest o močni diskriminaciji slovenske manjšine v Italiji. Tudi tukaj je s slovenske strani zelo medel odziv. Medtem, ko ljudje na MZZ raziskujejo rektalne organe ameriških in ostalih zahodnih politikov pa se bije prava diplomatska vojna na naši južni meji z Republiko Hrvaško.

Spori z Hrvaško so drugačnega pomena, kot spori z Italijo in Avstrijo. Pri sporih z južno sosedo gre bolj za kazanje mišic drug drugemu, ki včasih pripeljejo že do tragikomičnih zapletov. Že vse od osamosvojitve naprej se rešujejo spori. Namesto, da bi jih bilo čedalje manj, jih je čedalje več. Začelo se je z Ljubljansko banko, nadaljevalo z morsko mejo, kopensko mejo in za posladek se je odprlo še vprašanje Jedrske elektrarne Krško.
Samo še pravljičarji lahko sanjajo, da se bodo obe državi sami sporazumele o odprtih vprašanjih. Več kot očitno je, da ni politične volje za reševanje teh odprtih vprašanj. Imamo tudi to srečo, da so volitve v Sloveniji in nato na Hrvaškem razporejene ravno prav, da se ta vprašanja izrabljajo za nabiranje volilnih glasov. Seveda nikoli niso krivi »naši«, ampak zmeraj »njihovi«. Pobude in zavračanje mednarodne arbitraže prihajajo kot po tekočem traku. V enem obdobju je slovenska stran zainteresirana za arbitražo in jo hrvaška stran zavrača. Ne mine dolgo, ko se vloge zamenjajo.

Uspelo nam je sicer skleniti neki dogovor o izogibanju incidentov, ki pa je v vsakem pogledu povsem brezpredmeten. Osebno si tak dogovor razlagam kot to, da nobena od strani ne počne nepremišljenih potez. Pa naj bo to sajenje lipe ali kopanje gramoza na spornih območjih, vendar očitno v odraslem političnem svetu to pomeni povsem nekaj drugega. Tudi nameščanje specialcev na državno mejo si ne predstavljam pod tem pojmom, niti t.i. aretacije novinarjev na spornih območjih. Spominjam se tega zadnjega in najbrž tudi najhujšega spora med državama. Vse skupaj se mi je zdelo smešno. Kljub vsej smešnosti pa bi lahko dogodek imel tudi tragične posledice. Kaj hitro bi lahko koga zasrbeli prsti na sprožilcu in bi dobili pravo malo vojno. Morda pa točno to tudi rabimo – smrtne žrtve v neposrednem obračunu. Morda se bodo potem tako »evropski« kot »balkanski« politiki zavedli, kam so pripeljali celotno zadevo.

Ob vsem tem seveda ne morem pozabiti na dvoličnost naše države, ki se je pokazala v zadnjem incidentu. Hrvaška vlada je namreč podjetju INA podelila koncesijo za raziskovanje morskega dna na t.i. spornem območju. Slovenija je seveda zagnala vik in krik, poslala tudi protestno noto in odnosi so se spet močno ohladili. Seveda o kakšnih takih ukrepih ni bilo ne duha in ne sluha, ko je Italija napovedala graditev plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, ki bi in bodo močno vplivali na slovensko morsko življenje.

Obema državama je svojo nesposobnost uspelo prenesti na pleča svojih navadnih državljanov. Poznam veliko ljudi, ki že dobro desetletje niso bili na počitnicah na Hrvaškem, zato ker so »Hrvatje slabi in nas ne marajo«. Tudi berem različne pritožbe slovenskih turistov, ki letujejo na Hrvaškem. Kakor koli pogledam stvar, je teh pritožb res bore malo (praktično nič) v primerjavi s pohvalami in zadovoljstvom, vendar seveda niso glasne in ne ostajajo v medijih dalj časa. In potem se nam najdejo še »evropski« politiki, ki predlagajo bojkot letovanja na Hrvaškem. Oprostite – ampak za kozlat!
Nihče, prav nihče mi ne bo govoril, kam naj grem na dopust, ker se sam ni zmožen in nima volje dogovorit o vprašanjih, ki se mene ne tičejo.
Že vse od umiritve razmer na Hrvaškem vsako leto preživim teden ali več na njihovi obali. Od vseh opozoril, ki se lahko dogodijo »nič hudega slutečemu« slovenskemu turistu, me je čakala zgolj nepostrežba sladoleda v lokalu na obali. Pa po podrobnem ogledu kioska, sem še hvaležen za to.

Kakorkoli pogledamo na stvar, sta Hrvaška in Slovenija povsem enako krivi za nerešene probleme. In kot sem že sam ugotovil, ne bodo rešeni niti z vstopom Hrvaške v EU ali Scheengen. Bi pa ob tej priložnosti čestital vsem slovenskim politikom, ki jim je uspelo iz največje slovenske prijateljice iz časov SFRJ narediti največjo sovražnico. Zgolj bi se tudi le nasmehnil vsem svetovnim analitikom, ki so še v začetku 90ih omenjali možnost državne skupnosti med Slovenijo in Hrvaško. Šala stoletja, bi rekel.