Mars festival aka Kako čustva spremeniš v glasbo

No, pa smo ga dočakali. Mars Festival namreč. Četrti po vrsti in prvi, ki ga je gostila letošnja evropska prestolnica kulture Maribor.

Trg Leona Štuklja, prizorišče v objemu betona in železja so že v zgodnjih večernih urah zasedli prvi izmed mnogih obiskovalcev, ki so na prvi nastop sicer čakali malo dlje od napovedane ure, vseeno pa ni manjkalo dobre volje in prijetnega pričakovanja.

Nato pa se je končno začelo. Kot prva se je predstavila glasbenica Mojca Zalar, ki deluje pod umetniškim imenom MojcArt, na odru pa so ji družbo delali še trije prijatelji na kitarah in tolkalih. Skupaj so poskrbeli za umirjen uvod v festival s svojo rahlo pop obarvano, semi-akustično glasbo. Svoj nastop so opravili zelo profesionalno, čeprav bi si jih marsikdo lažje predstavljal nastopati na bolj klubski sceni.

Med premorom so mnogi obiskovalci zavili do bližnjih šankov na kozarec vina ali piva, pred blagajno s kupončki se je vila dolga vrsta ljudi. Upamo, da bodo organizatorji naslednjič postavili več blagajn, saj čar koncerta ni v tem, da ga poslušaš v vrsti za pijačo. Ali za WC.

Melodrom, ki so nastopili naslednji, so še enkrat dokazali, da so upravičeno znani kot eden od najboljših alternativnih skupin v Sloveniji. Pozna se jim bogata odrska kilometrina in užitek v nastopanju, publiko pa so več kot zadovoljili s svojimi romantično melanholičnimi napevi kot so Besi, Anything Goes ter seveda nepogrešljiv September.

Nato pa je ostalo le še eno. Pripravili smo se na eksplozijo v počasnem posnetku, na čustva v obliki glasbe, umiranje in rojstvo naenkrat, simfonija kaosa… Sigur Rós so absolutni zmagovalci svoje stroke. Z nastopom so gledalce posrkali in odpeljali na potovanje po domišljijskem svetu frontmana Jónsija, ki s svojim falsetom, godalnim lokom in kitaro, ki ji ljubkovalno pravi The Bird, ob spremljavi trobil in godal riše zgodbo v izmišljenem jeziku Vonlenska (prev. jezik upanja), redkeje v islandščini in skoraj nikoli v angleščini. Komunikacije z občinstvom praktično ni bilo videti, toda vse to je del mistike Sigur Rós. Z uvodno, skoraj otročjo Í Gær se je začela eksplozija evforije, tempo pa se je stopnjeval preko bolj mirnih Vaka in Ný Batteri do vrhunca z nepogrešljivo Sæglópur, skoraj optimistične Hoppipola in katarzične Festival. V zaključku so predstavili dve skladbi z novega albuma Valtari: Varuð in Ekki Mukk. Slednja je bila prva v encoru, kjer so nas z epskih višav spustili ob vsem dobro znani Glósóli in maratonski (in nič kaj popovski) Popplagið. Islandci so nato med vsesplošnim navdušenjem objeti še enkrat stopili na oder in nam vsem naklonili globok priklon.

Vse kar lahko rečem za konec je to, da Sigur Rós lahko ljubiš ali sovražiš, v nobenem primeru pa te n pustijo hladnega. Takšnega koncerta pri nas še dolgo ne bo več. Zatorej takk, Sigur Rós in hvala Mars Koncerti.

Tekst: Martina Lanšček
Foto: Lucija Janša