Infoscena priporoča

KŠ X: Gramatik / Koncerti

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Maksim Mrvica najprej uspaval, nato pa navdušil Križanke

Po dobrih dveh letih se je v Sloveniji ponovno ustavil svetovno znan hrvaški pianist Maksim Mrvica, ki je 24. maja do skoraj zadnjega kotička napolnil ljubljanske Križanke. Priljubljen pianist, v Aziji uživa status rock zvezdnika, se je predstavil s croos-over koncertom, na katerem je med drugim preigraval tudi svoj zadnji album Appassionata.

Dve uri dolg koncert je glasbenik pričel z igranjem skladateljev klasične glasbe, po petnajstih minutah odmora pa je postregel še svojimi avtorskimi deli.

Sam začetek je ob prvi pesmi precej obetal, vendar je navdušenje nato počasi plahnelo. Publika, ki med koncertom pridno razgibava spodnjo čeljust žal bolj kot na očaranost nakazuje na precejšnjo ravnodušnost, katera je prevevala tudi mene. In ni šlo za dolgočasje nad glasbo kot tako, temveč bolj za Maksimovo pomanjkanje energije in zanosa – popolno nasprotje tistega ustvarjanja odrske drame, ki naj bi bila zanj značilna. Čas do prepotrebnega odmora je zato tekel zelo počasi in zdelo se je, da ga sploh ne bomo nikoli dočakali.
Odmor pa je očitno potreboval tudi sam Maksim, saj je nato v drugem delu koncerta pokazal čisto drugačno sliko kot na začetku.
Z večjo karizmo in predvsem več zanosa je predramil občinstvo, ki prvič ta večer ni dajalo občutka zaspanosti. Razigrano in živahno nadaljevanje je v hipu izbrisalo spomin na ne ravno posrečen začetek koncerta in Maksim je po tistem, ko ga je občinstvo ob koncu ponovno priklicalo na oder še za eno pesem, doživel stoječe ovacije in vzklike.

Maksim Mrvica Križanke

Glasbenik se je nato po koncertu občinstvu še dodatno oddolžil s podpisovanjem svojih albumov.

Konec koncev solo cross-over koncert ni bil ravno slab, vendar tudi vrhunski ne. Ozvočenju bi lahko posvetili več časa (na trenutke se je razločno slišalo mimoidoče avtomobile na bližnji cesti), največja kritika pa gre scenski postavitvi, ki je bila milo rečeno obupna. Dve kameri, ena pred pianistovim obrazom ter druga na njegovi levi strani, sta delno zakrivali pogled na Mrvico tudi tistim iz prve vrste, kar je na dogodku, za katerega vstopnice niso bile ravno poceni, nedopustno. Ideja projekcije na platno je sicer tudi sama po sebi odveč, če pa so se zanjo že odločili, bi jo lahko vsaj korektno izpeljali.

Foto in tekst: Manja Črep