Ljudje smo nekonsistentni

Česar me je življenje, v svoji, dejal bi, satirični maniri, doslej naučilo, je, da s(m)o ljudje, brez kakršnegakoli dvoma, nekonsistentni »bedaki«, da, tudi v najtežjih trenutkih, ne moremo zaupati niti samim sebi, da so nas venomer polna usta idealov, vrednot, ki da jih gojimo – ker je imeti zgrajena stališča, ki se jih naučimo na pamet in jih kot tiste, barvno bogate, velikanske papige čudaške, venomer molčeče, ostarele sosede, ponavljamo v nedogled, pač modno in "kul"…
Ljudje »smrtno resno« jemljej(m)o same sebe, do lastnih idealov in vrednot, ki jih (bojda) gojimo, smo izjemno spoštljivi, okoli izdelanega sistema zgoraj omenjenih, nemalokrat tkemo »posvečene« mreže, jih tabuiziramo, mistificiramo in dajemo pomen, digniteto nečesa, za »kar smo pripravljeni dati tudi življenje«, se na smrt spreti z najboljšimi prijatelji, prekiniti stike z ljubeznijo »našega življenja«, navsezadnje, priklicati »fatvo« nad nič hudega slutečega sočloveka, ki si je dovolil šaljivo opazko na račun simbolike mitologije, v katero neomajno verujemo…
Nemalokrat boste opazili, da ljudje, ki sicer dajo najmanj na načela drugih, ki se jim posmehujejo, so sposobni krasti, pretepati, žaliti, celo ubiti, okoli vratu nosijo simbole svojega »božanstva«, oz. religije, v katero polagajo vsa svoja upanja, želje in se nanjo obračajo, ko se znajdejo v navidezno brezizhodnem položaju, da prav ti ljudje ljubijo svoje mame, očete in si ne dovolijo reči besede prek »postulatov«, v katere verjamejo, čeprav se sami požvižgajo na »vero« drugih ljudi…
Velikokrat sem bil priča »recitiranju« svojih vrednot, ki jih čislajo, mnogih prijateljic, bivših sošolk, zoper katere so se prekršile za »prvim ovinkom«, še večkrat sem poslušal »pravljice« o kriterijih, malodane fantih iz »kataložne prodaje«, ki da si jih želijo, kriterijev od katerih da ne odstopajo, tipih moških, ki da jih ne marajo, pa so se čez kak teden zaljubile v prototip tega, kar so sovražile in jih je domnevno odbijalo, kot le malokaj druga…
Ljudje se ne šalimo, kadar gre za naša življenja, ker tako «mora biti«, prav kmalu nam, nedolgo zatem, ko privekamo na svet in ugledamo »svetlobo dneva«, s tem, ko nam, kar se v kultni pesmi Working class hero »zapiše« Johnu Lennonu, ne dajo trenutka časa, ko bi nam bili morali dati vsega, saj, »življenje ni šala« in je potrebno čimprej v vrtec, v šolo, pa gimnazijo in na fakultete, si poiskati službo, ter pričeti »tisto pravo življenje«, ko postanemo vsi resnobni, nenadoma, kar čez noč, »odrasli«, ko se, v gostilniški maniri rečeno, »z nami ni več za zajebavat«…
Nenadoma imamo zase in druge, predvsem za to, kako naj bi drugi doživljali in »živeli« nas, visoke kriterije – nekje med očmi nam, ker smo nenadoma tako »pomembni«, da se lahko igramo »mamice in očke«, »odrasle« ljudi, kakršni so bili naši starši in vsi, ki smo jih tekom otroštva doživljali, malikovali, kot »opredmetenje naših ambicij, ciljev, kaj, kako in kdo postati«, odzvanjajo »kunštno« zveneče besede, parole, ki se nam vse življenje, s pomočjo posrednikov, televizije, revij in ostalih medijev, ki sokreirajo našo domišljijo in vrednostne vzorce, za katere se nam zdi, da so avtentično naši, kot so »poštenje«, »integriteta«, »kredibilnost«, »poštenost«, »zvestoba«, »spoštovanje zasebnosti«, »naših konjičkov in strasti«, pa naj se te zdijo še tako »čudaške«, »spoštovanje naše vere«…
Vse to zahtevamo od soljudi, pa naj bodo naši najbližji, ali le tisti, ki jih na življenski poti srečujemo kot bežne mimoidoče in če si ti drznejo pregrešiti se zoper katerokoli naših pravil in visokoletečih predstav o tem, »kako bi naj izgledal obči bonton o tem, kako se vesti do nas«, smo karseda hitro užaljeni, prizadeti, užaloščeni in si prisegamo, da si tega »nismo zaslužili« in da »se nihče do nas ne sme vesti tako predrzno«, ter da si, pa naj gre za fanta/dekle, ali zgolj prijatelje, »zaslužimo boljše«…
Vse kar dobimo, vsakič, ko, vedno znova pretrgamo vezi, so drugi, »novi« ljudje, ti ne nehajo »prihajati«, ostajajo pa vedno enaki vzorci vedenja in morda, le za spoznanje drugačno stikalo, ki nas je pahnilo čez rob, »ko si, da bi se nekdo tako vedel do nas, ki se cenimo!, nismo smeli več dovoliti…
Priljubljene življenske mantre ljudi, ki v enem združujejo »vrline«, kot te, da se domnevno cenijo, pa čeprav jim evidentno primanjkuje samozavesti, čemur botruje prav dejstvo, da se »preveč cenijo« in jemljejo »resno«, so tiste, ki poudarjajo »primankljaj« – jaz se cenim, jaz se spoštujem in želim, zaslužim si, da se prav vsi do mene vedejo, kot se je »moja mami«, kar pomeni, da so iskreni, zvesti, da niso hinavski, zahrbtni…
Večina nas je vzgojena s pomočjo in znotraj kulturnih običajev, prevladujočega patosa in mitologije ene »abrahamitskih religij« in kot »vrlino« silno radi poudarjamo nekakšno ponižnost, ki jo zahtevamo od soljudi, pred »božjim občestvom«, tistim, ki je ne gojijo, pa, zaradi primankljaja le te, kot »smrtnega greha«, »ponižno«, prav nič »pretenciozno«, kar v imenu »boga«, do katerega smo domnevno »ponižni, napovedujemo »večno pogubo«…
V svojih zahtevah smo prav evidentno svetohlinski, medtem ko poudarjamo pomen, nedotakljivost, veličino »boga«, od čigar »milosti«, da smo odvisni, verujemo v sistem pravil in nekakšnih odpustkov, ki da ga je človeštvu »predal »bog« v uporabo, ki da opazuje vsak naš korak, dobro/slabo dejanje, se ubada in krati svoj čas z vsako naših »muhavosti«, nas ocenjuje in na koncu vsake poti preda v »tajništvo« poročilo o tem, katero treh ocen smo si zaslužili – nezadostno (pekel), komajda zadovoljivo (vice), ali odlično (raj). Kako zelo neponižni, prepotentni, arogantni in samozadostni pa smo, da si domišljamo, da, če obstaja neka nadčloveška, kozmična super avtoriteta, da se požvižga, da ga/je ne boli kurac/patka za nas in naša, prekleto nepomembna dejanja in življenja?! Se mar zavedamo, kako zelo majhna, nepomembna so, v oziru silnega super kozmosa, naša bedna, patetična, zemeljska, človeška življenja?! Celo tako zelo bebavi, prevzetni smo, da zaničujemo prečudoviti dar, ki smo ga dobili, življenje, eno samo, ki nam je dano, drznemo se večji del življenja obremenjevati z občutkom krivde, slabo vestjo, si kratiti, prikrajševati, brzdati nagone, prepovedovati stvari, ki so namenjene užitku, celo tako prevzetni smo, da ustanavljamo institucije, ki namesto in za nas odločajo, kako naj bi se bili vedli, koliko življenja pravzaprav zaužili, ko bi ga morali užiti s polno žlico, nam te diktirajo, da ga, v imenu »boga« !, sploh ne smemo!!!!!!!!! Prevzetno je verjeti, da bi "bog", če bi obstajal, namenjal pozornost takšnim banalnostim, kot je "muhava narava" neizogibno gnijočih, prevzetnih, nič več in nič manj kot zgolj nekoliko naprednejših primatov…
Kako bi bilo živeti v svetu, kjer nacionalni, verski in drugačni ponos, ljubosumje, patetika, ne bi igrali glavnih vlog in bi jih prevzeli sproščenost, čaščenje in uživanje življenja, namesto razvrednotenje tega, kjer bi se ljudje šalam na račun sebe, svoje vere in nacionalnosti, po načelu recipročnosti, smejali, ne zaradi tega prelivali krvi?!