Laos – skrajni čas, da ga obiščete

Laos je pri nas še vedno eksotična država. V našem potopisu si preberite katere znamenitosti v Laosu je vredno obiskati in koliko stroškov lahko pričakujete.

Jugovzhodna Azija je zelo popularna backpackerska destinacija in se v zadnjih letih bliskovito razvija. Vemo, da je na primer Tajska v nekaterih pogledih že čisto “zahodnjaška”, poleg tega pa praktično preplavljena s turisti. Ko sem načrtovala svoj trimesečni podvig v teh koncih, sem se zato odločila, da grem raje pokukat k sosedom – v Laos, Vietnam in Kambodžo. V tem prispevku se bom osredotočila na prvi mesec potovanja in čudoviti Laos.

Najugodnejši leti iz Evrope so še vedno do Bangkoka, od koder je mogoče na različne načine (vlak, avtobus ali letalo) poceni priti do končne destinacije. Pametno je začeti načrtovati potovanje čim prej, saj imajo letalske družbe čez leto pogosto razne akcije – tako je meni uspelo dobiti povraten let iz Ljubljane za dobrih 480 evrov, letela pa sem čez Švico s Swissair (povratni let z Lufthanso čez Frankfurt). Iz Bangkoka sem nato šla direktno na nočni vlak do mesta Ubon Ratsachani ob meji z južnim Laosom, naprej pa z avtobusom (Laos železniških povezav nima). 30-dnevna viza za Slovence stane 30 ameriških dolarjev in je ni potrebno pridobiti vnaprej. Glede časovnih omejitev je tako – sama sem si za vsako državo rezervirala en mesec, vendar se da glavne znamenitosti Laosa videti tudi v dveh tednih. Če je mogoče, priporočam vsaj tri tedne, saj se tako izognete vsakodnevnim vožnjam z natrpanimi avtobusi. Nekatere relacije znotraj države je mogoče tudi preleteti, ampak velja opozoriti, da Lao Airlines ni med najvarnejšimi letalskimi prevozniki in so nesreče dokaj pogoste.

In da odgovorim še na eno zelo pogosto vprašanje – stroški. Sama sem po prebiranju potovalnih forumov postavila budget 1000 ameriških dolarjev na mesec (oziroma na državo), torej približno 250 dolarjev na teden. Izkazalo se je, da je to več kot zadosti, saj bi lahko zapravila precej manj. Največji izdatek je seveda spanje (na jugu je manj hostlov, so pa guesthousei še vedno zelo ugodni, v povprečju 5 evrov na sobo na noč) in prevozi, potem pa je vse odvisno od tega, za katere oglede se odločiš in če imaš pri tem vodiča, najet prevoz… Sama sem si vmes privoščila nekaj dražjih hotelov in izletov, kar bi priporočila vsakomur, ki je na poti dlje časa – vsi rabimo malo razvajanja. Je pa zagotovo ugodneje potovati v paru, ker so cene običajno na sobo in na celo prevozno sredstvo.
Moja pot se je torej začela v južnem delu Laosa, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev.

Smiselno nadaljevanje poti poteka ob glavni “avtocesti” proti prestolnici, kjer so tudi izhodiščne točke za raziskovanje planote Bolaven (kavne in čajne plantaže, slapovi, trekingi, plemenske vasi), krožne poti vzhodno od Tha Khaeka (kraške jame, slapovi) in za najbolj zagnane ostanki ceste Ho Chi Minh, po kateri so protimeriške sile skrivaj tovorile orožje, hrano in vojake proti jugu Vietnama.
Približno na sredini poti proti severu je prestolnica Vientiane, ki je za mnoge vstopna točla v Laos in jih pusti hladne – če pa tja prispeš po tednu ali dveh nekoliko izven “civilizacije”, je prav osvežujoče videti malo več tujcev, preživeti popoldne ob kavi in rogljičku v francoski pekarni in večerjati v eni od mednarodnih restavracij v središču mesta, po možnosti v pritličju katere od starih kolonialnih hiš. Tudi izbira prenočišč je v tem mestu pričakovano precej bolj pestra kot drugod.

Najbrž najbolj znano (in precej žurersko naravnano) pribežališče za mlade tujce je mestece Vang Vieng, ki leži sredi čudovite pokrajine le nekaj uric stran od Vientiane. Tukaj se lahko sproščaš v visečih mrežah pred bungalovi, se po reki spuščaš z napihnjenimi traktorskimi gumami (ti. “tubing”), kolesariš po okolici in grizeš kolena med plezanjem na razgledne točke in še bi lahko naštevala. Žal pa je za večino prišlekov bistven poceni alkohol in nešteto lokalov s tematskimi žuri, tako da bivanje čisto v središču ni priporočjivo, če ponoči radi spite.

Po mnenju mnogih najlepše mesto Laosa se nahaja še nekoliko severneje – govorim seveda o Luang Prabangu. Znan je predvsem po ogromno samostanih in menihih v značilnih oranžnih oblačilih, ki zjutraj tradicionalno zbirajo daritve lokalnih žensk in če vstanete dovolj zgodaj, lahko obred doživite tudi sami. Mesto je zelo prijetno za raziskovanje peš ali s kolesom, saj je staro središče tudi čez dan precej mirno in brez odvečnega prometa, tako da lahko dan preživite v narodnem muzeju, obiščete templje in z menihi vadite angleščino, zvečer pa na nočni tržnici nakupite spominke za domače (in oblačila ter dodatke zase). Tudi tukaj ne manjka dobre hrane – vse od ulične “menze”, kjer poln krožnik izbranega stane 10.000 KIP (ali 1 evro), pa do restavracij z bogato izbiro jedi in pogledom na reko. Luang Prabang je tudi dobro izhodišče za obisk slapov v okolici in pa jahanje slonov – ponujajo celo tečaje za mahoute (slonje vodnike). Cene prenočišč so tukaj morda nekoliko višje kot drugje, vendar je z nekaj potrpežljivosti možno najti tudi zelo ugodne lokacije.

Če imate časa dovolj, priporočam še skok na vzhod, v mesto Phonsavan. Tukaj se lahko dobro poučite o katastrofalnih posledicah tako imenovane “skrivne vojne”, ki je tukaj potekala v času ameriških napadov na Vietnam v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Pokrajina je še vedno polna ostankov min in drugega eksplozivnega materiala – vse skupaj je na Laos bilo odvrženih približno 10 milijonov ton eksplozivnih teles. Po pokrajini je moč cel čas opazovati kraterje, ki so jih za sabo pustile eksplodirane bombe in števila žrtev še zdaleč niso nehali šteti, saj je varno odstranjevanje vseh teh eksplozivov zelo dolgotrajno in predvsem drago opravilo (največ pomoči Laosu nudita Francija in Nemčija, Američani pa se načeloma pretvarjajo, da z vsem skupaj nimajo nič). V nekaterih lokalih zvečer predvajajo dokumentarne filme s pričevanji preživelih, ki so se skrivali v bližnjih kraških jamah tudi po več let, danes pa ostanke bomb uporabljajo v vsakdanjem življenju. V bližini je celo vas (“Bomb Village”), kjer so železje uporabili za gradnjo hiš, poleg tega pa ga reciklirajo in izdelujejo orodje, žlice in spominke. Prav neverjetno je, kako znajo ljudje tukaj v vsem najti nekaj pozitivnega in izkoristiti vse, kar jim da narava (in kar najdejo v okolici).

Drug razlog za obisk Phonsavana pa so “Plains of Jars” (po mojem prevodu so to “planote lončkov”). Gre za najdišča kamnitih posod različnih velikosti (od nekaj centimetrov do dveh metrov v višino), ki so tam že nekaj tisočletij in si znanstveniki še niso edini, čemu točno so služile. Ena razlaga je, da so v njih shranjevali hrano, druga pa govori o uporabi za pogrebne obrede. In seveda, tudi domačini imajo svojo različico – postavili bi jih naj ob zmagi nad Kitajci pred stoletji, da so v njih pripravli riževo vino za slavje. Kakorkoli že, ogled teh “lončkov” je zagotovo zanimiva izkušnja in ga priporočam.

Za severozahodni del mi žal ni ostalo dovolj časa, sem pa raziskovala še vasico Nong Khiaw, ki prav tako leži sredi čudovite kraške pokrajine z visokimi vrhovi in veliko možnostmi za treking in kolesarjenje ter izlete s čolni navzgor po reki Nam Ou. Od tu lahko pot nadaljujete proti Burmi, Tajski, Kitajski ali Vietnamu (vize je mogoče urediti v Lunag Prabangu) in mene je tako pot vodila nazaj na vzhod, v mestece Sam Neua ob vietnamski meji. Gre za še enega od krajev, ki ga obiščejo bolj ali manj samo tisti, ki so namenjeni čez mejo, čeprav je v bližini zelo zanimiva vas Vieng Xay. Vas je nastala šele konec 70. let prejšnjega stoletja in sicer zato, ker je pred tem v tamkajšnjih kraških jamah (ki so jih še malo razširili in povezali z rovi) približno 9 let prebivalo kar 20.000 ljudi, vključno s političnim vrhom Laosa (fronta Pathet Lao) in se precej uspešno skrivalo pred ameriškimi silami. V podzemlju so imeli vse od šole, bolnišnice, stanovanj pa do banke, sejne sobe in neke vrste kulturnega doma (jamska dvorana, kjer so gledali filme in se poročali). Ko je bilo vojne konec, si je večina pomembnejših politikov postavila hiše pred vhodi v jame, dokler se niso lea 1976 preselili v prestolnico, ostali domačini pa so seveda ostali in danes je to kraj kot vsi drugi po Laosu.

Upam, da sem državo predstavila dovolj uspešno in bila komu v pomoč pri načrtovanju. Bolj podrobno lahko o mojih “podvigih” preberete na blogu talavikatrip.blogspot.com, v naslednjem prispevku pa se bom osredotočila na Vietnam.

Ostale reportaže na Študentariji pa najdete na:

- Šri Lanka
- Nova Zelandija
- Tajska
- Vietnam
- Šolta
- Pariz
- Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Islandija

Tekst in foto: Lucija Janša