Laibach ohranili ostrino in udarnost

Skoraj čisto ob koncu evropske turneje Spectre 2014, ki se je v večini odvijala na nemško govorečih tleh (vendar s skokom do Hong Konga), so se Laibach ustavili še v ljubljanskih Križankah, kjer so jih prvič gostili že leta 1982.

Koncert je bil nekaj dni pred usodnim petkom (po pričakovanjih) razprodan, po podatkih organizatorjev je odlično predstavo (ja, temu že lahko rečemo predstava) spremljalo 3.400 obiskovalcev iz vseh starostnih skupin in verjamem, da tudi iz zelo različnih socialnih razredov. Dogodek je bil močno medijsko pokrit, tako da tokrat lastnih fotografij nimamo, poleg tega pa je šlo za enega tistih koncertov, ki jih enostavno moraš videti v živo. “Naredimo to deželo spet sproščeno” – to je naloga, ki si jo je zadal kolektiv, če so jo izpolnili, bo še pokazal čas.

Med krajšim čakanjem na nastop skupine so iz zvočnikov odmevale slovenske zimzelene pesmi v izvedbi orkestra, prihod članov pa je naznanila zelo evropska melodija – Te Deum. V prvem delu smo slišali celoten nov album Spectre in se nagledali odličnih vizualizacij v ozadju, dodelanega lightshowa in občutili tresenje tal pod nogami. Po premoru je sledilo “nekaj čisto drugega”, in sicer starejši (in manj znani) komadi z začetkov ustvarjanja ter prenovljene različice priredb, ki so vključene tudi v nov album. Ves čas smo lahko spremljali odlično sodelovanje frontmena Milana Frasa in Mine Špilar (Melodrom), ki ima v novih izdelkih precej bolj osrednjo vlogo, seveda pa niso razočarali tudi ostali člani – Luka Jamnik, Rok Lopatič (oba na sintetizatorjih) in Janez Gabrič (bobni). Program je “povezoval” nevidni narator, ki je večkrat pozdravil “najboljšo publiko”, na koncu pa večino poslušalcev celo pripravil, da so za njim “lajali” (“Everybody say: hov hov hov”). Glede na vsebino nekaterih besedil, je ubogljiva publika kar malo presenetila, ampak očitno se je težko upreti glasu z odra. Koncert so zaključili precej plesno, ob koncu pa se je spet zaslišalo žvižganje Whistleblowerja in se skupaj z razhajajočo množico razširilo po celem središču mesta.

Splošni vtis je zagotovo pozitiven – ohranili so ostrino in udarnost, vendar jo tokrat zapakirali tudi v avtorske komade in jih odlično servirali lačnim ušesom pod odrom. Nekateri pravijo, da so še vedno enaki, kot nekoč, drugi opažajo drobne spremembe, zaradi katerih še vedno uspešno osvajajo Evropo in svet, spet tretji jih obtožujejo komercializacije in politizacije, ali pa jih moti provokativnost. Zagotovo so Laibach vse našteto, zagotovo vsi ne razumemo vsega, kar nam poskušajo sporočiti, bodo pa vedno imeli svojo bazo poslušalcev, ki bo od njih dobila točno to, kar pričakuje (in še kakšno presenečenje zraven), dokler bodo pač ustvarjalil.

Setlista:

- Eurovision
- Walk with Me
- Americana
- Eat Liver!
- Bossanova
- Koran
- We Are Millions and Millions Are One
- The Whistleblowers
- No History
- Resistance Is Futile
- Brat Moj
- Ti, Ki Izzivaš
- B Mashina
- Under the Iron Sky
- Leben-Tod
- Warme Lederhaut (priredba The Normal)
- Ballad of a Thin Man (priredba Boba Dylana)
- See That My Grave Is Kept Clean (priredba Blind Lemon Jefferson)
- Love on the Beat (priredba Serge Gainsbourg)
- Tanz mit Laibach
- Das Spiel ist aus

Tekst: Lucija Janša