Lahko ostaneš z menoj.

Vedno, ko zaènem se vpra¹am kako zaèeti?

Vedno, ko zaènem se vprašam kako zaèeti? Katera je prava beseda, za zaèetek povedi, za zaèetek zgodbe, za izliv obèutkov. Mogoèe je to èrka A ali M, je to I – kot igla ali B – kot balon ? Pa saj to nima smisla, ker prvi korak je ¾e narejen. Z enim korakom se zaène tisoè milj dolgo popotovanje, z eno èrko se zaène zgodba in konèa s klicajem ali piko, nikoli pa s vprašanjem, ker to pomeni, da ni dokonèana, da jo bo avtor nekoè nadaljeval ali pa jo bo bralec dokonèal.

Sita sem klasiènih ljubezenskih zgodb, vsak dan išèem nekaj novega, novo temo, nov vprašaj in nov ZAKAJ? Ampak ne najdem niè od tega, na vsakem koncu vidim samo ljubezen na tisoè novih naèinov, moje misli tako hitro be¾ijo in se razdrobijo na tisoèe košèkov, da se prestrašim, bojim se, da ne padem.

Sem samo še ena izmed tisoèih najstnic, sem samo še ena, ki trpi … Zakaj mi je to potrebno? Še sama ne vem, ampak vem, kakšen je obèutek, ko te pobo¾a po obrazu, ko se ti nasmehne, vem kako boli, ko se obrne in odide, kot da niè ni bilo, nekaj normalnega. Pride pa odide, a v srcu nikoli ne izgine.

Vsi potrebujemo ljubezen, takšno ali drugaèno, vsak jo rabi, jo ¾eli, po njej hrepeni, tako kot jaz hrepenim po tebi, vsak dan bolj, vsak dan znova in znova, dokler ne zaspim.

Ljubim te, ljubim te, ljubim te, naj še toliko vzklikam, naj še toliko krièim, ti ne slišiš. Naj še toliko te rotim, ti ne vidiš, samo nasmehnit se znaš in skomignit z rokami èeš »tako to ne gre«.

A ne opaziš boleèine v mojih oèeh, a ne vidiš ¾alosti na licu, zakaj ne dojameš, da je vse res, da resnièno mislim, ljubim te.

Ostani z mano še eno noè, ne¾no ‘kuštraj’ mi lase na svoj edinstven naèin, poljubljaj me grobo kot znaš le ti, bo¾aj me narahlo, poèasi odkrivaj moje telo, odkrij mi dušo, naj telo vzdrhti, naj si te za¾eli. Potem pa si me vzemi poèasi, ne¾no, naj si te zapomnim za veèno, kot prvega, kot prvo ljubezen, kot najhujšo boleèino in sladko bolezen.