Košak: Ne želim se vrniti!

Režiser, scenarist in producent, ki je leta 1997 s svojim prvim celovečercem pometel s svetovno konkurenco, v intervjuju ekskluzivno za Študentarijo sporoča, da se iz tujine ne želi vrniti.

Še nedavno nazaj smo lahko stvarnika, meni legendarnega Outsiderja, Andreja Košaka videli na slovenski družabni sceni, potem pa nam je eden večjih slovenskih filmskih režiserjev pobegnil v tujino, natančneje v Berlin iz kjer pravi, da se ne želi več vrniti.

Vzpostavila sem stik z njim in zaupal nam je nekaj njegovih neprijetnih izkušenj z mačeho Slovenijo.

Pred kratkim sem v našem tedenskem brezplačnem časniku zasledila, da si se preselil v Berlin. Zakaj pobeg v tujino? Ali ti Slovenija ni nudila dovolj izzivov?
V tujino nisem zbežal, saj me v Sloveniji nihče ni preganjal, marveč sem bil prisiljen v odhod iz razlogov, ker mi nihče več ni ponudil dela in sem bil kar štirikrat odbit na Filmskem skladu. Posebej se mi je zdelo nerazumno, da potem ko ti piše priporočila za moj scenarij „Don’t cry for me Europe“ Coppolin scenarist James V Hart, ki je med drugim napisal Bram Stokeker‘s Draculo in za Spielberga Hook in še cel kup zvenečih imen in se potem najde skupina strokovnjakov na Filmskem Skladu, ki vehementno pravi, da je scenarij zanič. Da bo zgodba še bolj absurdna sem že imel nemškega producenta in francoskega distributerja in bil na podlagi scenarija sprejet na Berlinale Coproduction Market, kakor na Caness Screenplay Market, torej na dva najpomembnejša svetovna filmska festivala. Ko trčiš ob tak blok nerazumevanja in arogance, se preprosto odločiš, da je temu treba narediti konec in sem se odločil, da poskušam v mednarodnem prostoru.

Kakšno je po tvojem stanje v slovenski filmski industriji danes? Se je v zadnjih letih situacija poslabšala ali poboljšala? Kako bi lahko rešili to neprijetno stanje, da nam takšni umetniki kot si ti, ne bi odhajali v tujino?
Stanje v slovenski filmski produkciji je porazno, saj se letos ni posnel noben film in nič ne kaže, da bo v bodoče kaj bolje. Ta vdor politike v svobodno filmsko ustvarjanje je presedan v  Evropski Uniji in tujci se samo čudijo, da se kaj takšnega sploh lahko dogaja v eni od novih članic EU. To stanje bi se lahko rešilo samo na en način, da politika odide in preneha odločati o slovenskem filmu in prepusti odločanje stroki. Marsikaj lahko zamerim prejšnji oblasti, tudi ignoranco do kulture, toda v scenarije in v razpise se res ni vtikala. Druga rešitev bi bila povečanje filmske produkcije na vsaj 7 do 10 filmov letno, kjer bi končno lahko režiserji kontinuirano ustvarjali na vsaj vsake 2-3 leta, ne pa na vsakih 5 do 7 let, kar je porazno. Tretje je pomankanje strokovnjakov, ki bi bili sposobni  ocenjevati naše scenarije in izluščiti tiste, ki so res kvalitetni. Tu bi bilo bistveno bolje če bi script doktorji iz tujine ocenjevali naše scenarije, ne pa naši kritiki in nekakšni „samooklicani“ strokovjaki, ki pa o dramaturgiji nimajo pojma.

Ali se ti zdi, da je še kaj upanja za slovensko filmsko industrijo z današnjim podmladkom?
Za prihodnost slovenskega filma ni bojazni saj je talentiranih ljudi v Sloveniji na pretek. Potrebno je samo ustvariti okolje, za njihovo nemoteno delovanje. Problem ni samo pomankanje finančnih sredstev za film, marveč tudi filozofija, da je film drag in da bi moral služiti profit z našimi filmi. Te filozofije ni nikjer v Evropi, samo v Sloveniji jo trosijo razni Ruglji, Mrkaiči in na sveže pečeni ekonomski liberalci. Slovenija je vendar del EU in ne Amerike, ali pa se mogoče motim?

Kdo po tvojem mnenju zavira razvoj slovenske filmske industrije? Imamo morda premalo kreativnih ljudi ali je kriva država in filmski sklad, ki namenja premalo denarja/sredstev ter podpore razvoju te smeri?
Mislim, da sem že v prejšnjem delu odgovoril na to vprašanje.

Če bi dobil neomejen proračun in bi te prosili, da narediš film, ki bo postavil Slovenijo na svetovni zemljevid, česa bi se lotil? Koga bi povabil k sodelovanju?
Če bi imel neomejen proračun bi posnel Alamut od Vladimirja Bartola, ker mislim da gre za vrhunski roman, ki presega miselni okvir Slovenije. Delal bi ga s kakim Gerry Oldmanom in mednarodno zasedbo. Problem pa so avtorske pravice, ki jih še vedno imajo Francozi. Mislim da bi morala država avtorske pravice izposlovati direktno s francosko vlado, saj gre za kulturno dediščino, ki pripada Sloveniji. O tem sem se pogovarjal z založnikom, ki zastopa interes družine Bartol, kakor tudi z Bartolovim sinom. Drugače pa se za knjigo zanima tudi nemški režiser turškega porekla Fatih Akin. Po svoje je zanimivo, da smo Bartolovi in Košaki povezani tudi na družinski ravni in sta bila moj ded in Vladimir Bartol prijatelja. Po drugi strani bi mi bil iziv posneti film o medvojnem dogajanju v Sloveniji, imam že izbran pravi roman, toda dvomim da bo Slovenija kdaj sposobna zbrati med 5 ali 7 milijonov evrov in posneti tak zalogaj. Pa ne mislim, da bi bilo potrebno posneti spektakel, marveč bi bil denar bistveno bolj potreben za rekonstrukcijo tega obdobja. Mislim, da bi tak film lahko razjasnil vse dileme slovenskega naroda, ki še danes zaznamujejo slovenskega človeka. Vse velike nacije takšne filme ustvarjajo z namenom, da si osvetljijo preteklost in poskušajo razumeti sedanjost. Te hrabrosti Slovenci nismo imeli niti v socializmu in bojim se da nič ne kaže, da jo bomo imeli v prihodnosti. ®al.

Pa se vrniva nazaj k tvojim izzivom v Nemčiji. Zakaj ravno Berlin in ne kakšna bolj mediteranska država? V Berlinu si posnel tudi nov film, lahko poveš kaj več o njem? Kje ga lahko zasledimo?
Berlin mi je bil kot metropola vedno všeč. Prvič sem ga obiskal že daljnega leta 1986 in danes ni izgubil prav nič tistega svobodnega duha, marveč se vedno bolj odpira v svet. Tu se preprosto ne moreš počutiti, kot tujec, saj je odnos Berlinčanov do prišlekov izrazito odprt in prisrčen. Film bom pokazal na kakšnem mednarodnem festivalu, govori pa o stereotipih, ki po svoje zaznamujejo tudi Nemčijo. A vendar se Nemci odprto pogovarjajo o drugih kulturah in niso tako zagledani sami vase. Zelo sem bil vesel, da sem brez problema režiral v tujem jeziku in so igralci izbrani iz vseh vetrov igrali v nemščini. Zame je to zelo osvežujoča novost, saj sem si dokazal, da vendar nisem omejen zgolj na domač jezik.

Kako primerjaš ljubljansko sceno (predvsem mislim na dogajanja, žuranja in partye) z berlinsko? Ali je sploh primerljivo?
Scena še zdaleč ni primerljiva, saj se v Berlinu dogaja življenje 24 ur. Sem se pozanimal kakšna dovoljenja rabiš, da imaš lahko lokal ali klub odprt celo noč in so mi odgovorili, da zgolj soglasje sosedov. Torej, Slovenci bi se končno morali zamisliti nad tem, v kaj se vse vtika naša država in kako perfidno onemogoča svobodno gospodarsko ponudbo.

Ali se nameravaš sploh še kdaj vrniti nazaj? Kaj te veže na nas?
Bom videl, zaenkrat zasigurno ne, saj je življenje v Sloveniji vse preveč provincialno in celoten odnos do kulture je „milo“ rečeno neprijazen. Ta vaška mentaliteta, ki zgolj gradi avtoceste, do vsakega slovenskega zaselka, pač ni sposobna ustvariti ustvarjalno družbo, kjer bi lahko posameznik uveljavljal svoje ambicije. Če se bo ta trend nadaljeval v prihodnje se bojim, da bo čez 10 let vsa sposobna elita živela po evropskih metropolah, v Sloveniji pa bo ustvarjala le druga liga, ki se bo med sabo bockala za premajhen kos pogače.

(Še malo o tvojem mladostnem norenju) Kaj te je pripeljalo v filmsko sceno? Kako si začel ustvarjati?
V gimnaziji sem kolebal med študijem oblikovanja in filmom in sem se na služenju v JLA odločil za film. Mislim da sem se pravilno odločil.

Kakšna je bila tvoja študijska pot?
Precej normalna in za časa študija sem posnel štiri kratke filme, dva dokumentarna in dva igrana. Bolj mi je šlo na roko, da sem že v drugem letniku redno delal na RTV in sem počasi postal prepoznaven v slovenskem prostoru. Sicer pa bi najlažje svoj življenski kredo ponazoril z nasledno mislijo svetovno znanega pianista Iva Pogoreliča „Ljubezni, talenta in siromašva se ne da skrivati, vedno prileze na površje.“

Kateri so po tvojem mnenju problemi današnjih študentov (statistika slovenskega študija nam razpolaga z drastičnim rezultatom, da je povprečna doba študija skoraj 8 let)?
Problem slovenskih študentov je, da jih nič ne motivira, da bi študij končali prej. Sicer pa ne vem zakaj ne bi dolgo študirali, saj so to najlepša leta in zakaj bi si pustili od države in družbe vzeti mladost. Današnji šolski sistem je naravnan tako, da šolujočega dijaka oziroma študenta jemlje kot nekakšnega robota, ki mora čimprej biti pripravljen na garanje do penziona. Takšna pozicija bolj kreativne in neobičajne posameznike postavi takoj v podrejeni položaj, toda ponavadi ravno iz takih posebnežev nastanejo največji umetniki in znanstveniki.

Imaš morda kakšen nasvet za mlade, kreativne študente, ki iščejo pot do uspeha, pa jih Slovenija zatira?
Čimprej naj se začnejo vpisovati na mednarodne šole in se obrniti v svet. Tam bodo šele spoznali, kaj pomeni kvaliteten študij. Sam sem imel srečo, da sem poslušal npr. znanega profesorja za scenaristiko iz Londona g. Dicka Rossa in takšnih predavateljev Slovenija nima in bolim se da se stanje v kratkem ne bo spremenilo. In posebej važno je znanje tujih jezikov. Tu bi lahko zaključil z Wittgesteinovo mislijo „Meje mojega jezika, so meje mojega sveta“.

Intervju: Katarina Premelč
Foto: Arhiv Andrej K.