Konkurenca

Osebni razgovori in kaj kdo smatra za konkurenco

Ne vem koliko časa je minilo, vendar je kar naenkrat prišel mail s termini razgovorov. Vsakdo, ki je želel oditi v tujino je moral imeti osebni razgovor s predstavniki mednarodne pisarne na naši fakulteti. Kako naj bi to izgledalo si nisem mogla predstavljati. Bolj sem razmišljala kaj hudiča me lahko vprašajo. Seveda pa sem ves čas po tihem upala, da pozabijo na moje povprečje ocen.

Pojma nimam kateri dan je bil. Spomnim se samo, da sem stala pred tisto malo učilnico in da je bilo pred njo vedno več in več ljudi. Mislim, da nas je bilo blizu dvajset, prostih mest pa mislim, da okoli 4. Nekako sem že začela obupavati, da bom jaz sploh kdaj videla Dunaj. Nato sem se začela pogovarjati še z eno sotrpinko (ali pa konkurentko – kakor se vzame) in kar naenkrat ugotovila, da sem jaz zmešana glava prišla na napačni razgovor. Dobro ali slabo? Najprej sem si oddahnila, da vseeno vsi te ljudje niso tukaj zato, ker bi želeli na isto fakulteto kot jaz, po drugi strani pa sem razmišljala, kaj naj rečem, da bi vseeno lahko opravila razgovor in da mi ne bi bilo potrebno še enkrat priti. No pa sem se izgovorila, da se mi mudi v službo in če lahko vseeno razgovor opravim sedaj. Nič niso komplicirali.

Ko je prva runda kandidatov prišla ven, nas je šlo naslednji 10 notri. In vsem so postavljali ista vprašanja: zakaj bi rad šel študirat v tujino, kakšna je tvoja motivacija za to, ali opravljaš kakšna dobrodelna dela in katere predmete si izbral na fakulteti na katero želiš iti? Kaj hujšega. Moje motivacijsko pismo je bilo že tako katastrofa, dobrodelno delo pa je nazadnje našlo čas v mojem življenju nekje v srednji šoli. In kakšni predmeti pol leta prej??? Še spletno stran sem si komaj ogledala.

Poslušala sem ljudi pred mano. No ja kar se tiče motivacije niso bili kaj preveč ustvarjalni. Tipični odgovori, ki so jih večinoma vsi uporabljali: ker sem bom naučil samostojnosti, kaj novega naučil na fakulteti, spoznal nove ljudi, videl tujo državo, itd. Ma ja dobro no – pa saj to je vsem jasno. Meni pa ni bilo jasno, kaj bom povedala jaz, ni mi bilo pa ravno do tega, da bi ponavljala kar je bilo že 10x povedano. In dobrodelna dela!! En je kot dobrodelno delo pomagal invalidni mami, en je otroke učil saksofon. No ja, vsem nisem povsem verjela.

In je teta, ki nas je spraševala prišla tudi do mene.
TETA: Živijo tudi tebi. Torej kakšna je tvoja motivacija za odhod v tujino?
JAZ: No ne bos ponavljala tega, kar so kolegi povedali en za drugim, ker se mi zdi to samoumevno. Meni je bolj pomembno to, da v tujini srečaš ljudi in znanje s vsega sveta in to znanje lahko združiš v nekaj novega in prineseš v našo Slovenijo. Tako ne prideš samo do znanja države v kateri si, ampak do mednarodnih izkušenj in informacij iz celega sveta. In še vsi ti ljudje, ki spoznaš ostanejo v tvojem življenju in so pomembni za poslovne stike iz vseh držav, kar je v času globalizacije zelo pomembno. (ja saj vem v nakladanju sem dobra). Je pa tudi tako, da mi je obljubljena redna zaposlitev, če dobim študij na Dunaju, saj v podjetju, kjer trenutno delam začenjamo en posel s podjetjem iz Dunaja in če bi tam študirala in se izobrazila z njihovim znanjem in jezikom, bi bilo to področje dela moje (delno res – ne glede na študij bi bilo moje).

TETA: Ali se ukvarjaš s kakšnimi dobrodelnimi deli?
JAZ: Da s faxom.
TETA: Ampak sej to vsi tukaj počnejo. To ni dobrodelno delo.
JAZ: No ja, jaz pomagam pri različnih rečeh in dogodkih na faksu in za to nisem plačana. Torej je to dobrodelno delo. Nisem pa mislila na študij.
TETA: Ali si že kaj pogledala katere predmete boš vzela na fakulteti na katero želiš iti.
JAZ: Glede na dejstvo, da pravzaprav še ne vem kam bom sprejeta, če sploh bom, nisem še konkretno pogledala kateri predmeti so na voljo, ampak definitivno delo na HRM področju, saj me to zanima in že delam na tem področju in se želim še bolj izobraziti v tej smeri (uff mislim, da mi je uspelo).

Nekako tako je izgledal ta razgovor. Pol leta kasneje, mi je Eva, ki je bila na tem razgovoru in sva se slučajno nato spoznali rekla, da so me vsi samo gledali in da je ona sama mislila, da kdo hudiča sem jaz in zakaj silim v tujino če sem že tako sposobna. In da sem huda konkurenca. No ja, ko sem jaz prišla iz pisarne nisem bila tako zelo prepričana, da bom študirala v tujini.