Ko zmanjka časa…

Ni komentarjev

Vsako leto znova se mi zgodi, da pride obdobje, ko se mi nakopiči preveč stvari naenkrat – nekaj pričakovanih, nekaj nepričakovanih in nekaj tistih, ki jih prelagam že pol leta. Da se mi je ta stvar spet zgodila sem ugotovil pred približno 2 tedni, ko sem dojel, da na internetu iščem podatke za diplomo in hkrati nalagam slike s partyjev, se po msn-ju menim s petimi ljudmi naenkrat; eden me vabi žurat, punca bi šla na kakšen izlet, eden mi ponuja službo, 2 pa bi šla na kavo in malo posedat v kafič. Ob tem vsem v notesniku (ki ga prej nikoli nisem rabil) preverjam kdaj točno delam naslednji teden, kdaj imam razgovor za novo službo in sestanek z mentorico. Potem pa me umes še kdo pokliče in me spomni, da sva zmenjena čez 2 uri v centru, meni pa možgani v glavi že piskajo…

Sem pač tip človeka, ki si je celo življenje rad jemal stvari "u izi" in se nisem preveč sekiral, če sm določene obveze črtal iz svojega spiska v glavi, ker enostavno niso bile tako pomembne in sem si lahko privoščil, da grem v center, se usedem v Mačka in mi je vseeno, a bom tam sedel 1 ali 2 uri. Zdej kdo bi verjetno temu rekel, da sem bluzil, ampak meni se ne zdi tako. Delal sem in zaslužil ravno toliko kot sem rabil, šola mi je vedno kar šla od rok, čeprav se tut na faksu nisem znebil tistega srednješolskega razmišljanja "učil se bom par dni prej, če bo pa nuja bom pa pač kej tut prepisal", veliko sem hodu ven s kolegi, poleti sem bil na morju vsaj 1 mesec, vsak dan sem šel vsaj na eno kavo s kolegi, skratka počel sem kar sem hotel in v tem sem užival.

®al pa je prišlo do tega, da se vedno bolj bližam koncu študija in s tem imam tudi vedno več obveznosti. Ker nimam ravno takih planov kot večina ljudi, da bi želel delati 8 ur (ali več) na dan v nekem večjem podjetju, kjer bom plačan tistih 1000-1500€, medtem ko bojo lastniki firme na račun mojega dela kupovali zasebna letala, sem se pač vrgel v zadeve, ki me veselijo in katere z veseljem delam tudi takrat, ko mi ni treba (ja, dejansko obstajajo tudi takšne službe). Ampak to je dvorezen meč, ker mi je ravno iz tega razloga začelo primanjkovati časa za druge stvari (ki pa so pravtako pomembne), ker sem si moral omisliti notesnik (kar sem prej vedno preziral) in ker ne morem več ob katerikoli uri iti na tisto kavico v Mačka, ampak so te kavice zamenjala piva ob poznih večernih urah v obližnjem lokalu, ker grem lahko nekaj spit (s kolegi seveda, da ne bo kdo mislu, da sem zabredel v alkohol) šele takrat, ko sam ocenim, da sem naredil vse naloge, ki sem jih planiral ta dan. Pa še takrat se ponavadi dobim s kom, ki trenutno živi podobno kot jaz, zato debata vedno steče v smeri, kaj je še za narest in katera ideja bi bila še uresničljiva.

Ravno zato vsake toliko časa pride na vrsto tisto obdobje, o katerem sem govoril na začetku. Enostavno ne uspeš stlačiti vse pomembne stvari v to obdobje, spat hodim ob 3 zjutraj ali mogoče še kasneje, posledično zato vstajam ob 11h, pa še to si moram naštimat alarm. Preden se oblečem, umijem, pojem zajtrk in odgovorim na maile je že ura kosila. Po kosilu potem že hitim na delo in sem tam do večera, ko se zmatran vrnem domov in mam še ogromno stvari za uredit, zato sem spet pokonci do 3 zjutraj. In naslednji dan spet enako. Kje je tu čas za kavo, čas za punco, čaz za zabavo in pijanke, čas za diplomo…? Pred parimi dnevi mi je vse skupaj tok dvignilo živce, da sem v roku 5 minut sestavil mail in sporočil podjetju, kjer sem zdaj delal 1 leto preko študenta, da s koncem meseca preneham delati pri njih. Kot razlog sem navedel pomanjkanje časa – niti približno se nisem zlagal… Nisem eden tistih, ki vzdihujejo »ah, ko bi imel le dan več kot 30 ur«, takim sem se ubistvu zmeraj posmehoval. Jst samo želim, da uživam v življenju, da mam dovolj časa za vse in da lahko spim do 11h. Če je toliko ljudem to uspelo, zakaj pa ne bi meni? Vem, da lahko stvari, ki jih obvladam, veliko bolje počnem v popoldanskih urah in se ne strinjam s tem, da moram vstajat ob 8h zjutraj, zato ker se je tako odločil moj zavaljeni šef in ker ima takrat podjetje »uradne ure«. Jst mam tut svoje uradne ure in ne vem zakaj bi mi jih določal kdo drug. ®e tko nimam časa za določene stvari, še manj časa bom pa imel, če mi bo celo življenje nekdo govoril, kdaj moram delat, kdaj moram na malico in koliko časa sem lahko na WC-ju.