Infoscena priporoča

KŠ X: Gramatik / Koncerti

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Kino šiška ena od 16ih postaj turneje In Flames

Četrtek 28. Septembra 2011 je prišlo na območju Kina Šiške do manjših potresnih sunkov in močnejših melodičnih viharjev, tokrat pod vplivom Skandinavije.

In Flames je Švedska banda iz Gothenburga, ki od leta 1990 svoj čas preživlja z ustvarjanjem melodičnih smrtonosnih tonov ali drugače melodične death metal glasbe. Skupaj z Dark Tranquillity, Soilwork, At The Gates in Sentenced naj bi bili In Flames eden od prvih bendov, ki je začel igrati omenjeno zvrst. Zagotovo pa so z dolgoletno evolucijo zvoka v svojem stilu imeli največji vpliv na melodični žanr.

Pred kratkim je skupino zapustil poslednji ustanovni član Jesper Strömblad, namesto njega se jim je dokončno pridružil Niclas Engelin s katerim smo imeli priložnost tudi na kratko spregovoriti. Intervju lahko najdete na naslednji povezavi: Niclas Engelin Intervju.

Trenutno postavo torej sestavljajo Anders Fridén (vokal), Björn Gelotte (kitara), Peter Iwers (bas kitara), Daniel Svensson (bobni) in Niklas Engelin.

Na trenutni evropski turneji, kjer jih spremlja domača Noctiferia, In Flames predstavljajo svoj zadnji album Sounds of a Playground Fading. To je njihov 10. Studijski album izdan 15. junija 2011 pri novi založbi Century Media/Razzia. Celoten album je napisal in skomponiral Björn Gelotte. Rečeno pa je, da je kar nekaj skladb »dokaj v nasprotju z hard rock formulo.«

Noctiferia izhaja iz čistega death metal gibanja, ki se je razvil v ustvarjalno in uspešno celoto, ki danes zaseda prostor na nacionalni lestvici in doživlja neverjetne prodajne uspehe.

Death Culture je njihov zadnji album in jih zaznamuje v moderni preobleki, ki pa jo še vedno obkroža tradicija ekstremnega death metala. Novo gradivo je mešanica med Per Aspero in Slovensko Morbido, vsekakor pa dokazuje da je Noctiferia dozorela skupina, ki ima lasten zvok in izdelano stilsko identiteto.

V dvorani napolnjeni vse do na novo postavljene odrske ograje nas je Noctiferija tresla z repertoarjem dolgim celih 45 minut. Na zvočnem meniju smo lahko okusili skladbe Terror, Slavedriver, Deluders And Followers, Non Individuum, Evil Vs. Evil, Demoncracy, Monarch, Holymen, Samsara in Mara.

Nastopu ni manjkalo živalsko krvavih svetlobnih efektov, ki so naredili pogled na dolgolase gotske figure na odru še bolj veličasten. Zvok je prodiral čez kosti in kožo, zato ni nič čudnega, da so se mnogi razgreti death metalci pritoževali nad pomanjkanjem prostora za mosh pit. Kljub temu je gibanje bokov in valovaje las v polnem zanosu, še posebej ob afriških ritmih Samsare, ki je češnja na vrhu sadne kupe imenovane Death Culture.

Po krajši pavzi je vzdušje ponovno nabito s pričakovanjem. Ko se prižgejo modrikasti reflektorji in se zasliši »Sounds of a Playground Fading«  pa ni več poti nazaj. Sama sem imela tokrat priložnost v živo srebati glasbo in vizualne efekte starih dobrih In Flames že četrtič. Njihovi koncerti imajo navadno precej dobro odrsko zasnovo in vrhunske vizualne efekte. Menim, da dogodek v Kinu Šiški ni bil izjema.

Občinstvo so ogreli s skladbami Deliver Us, All For Me, Trigger in Alias. Zatem se odvežejo platna s katerih žari grafika novega albuma in na plano pride jata mavrično obarvanih reflektorjev, ki skupaj s »Colony« ustvarijo perfekcijo.

Na njihovih nastopih preprosto ni statike, poleg tega pa je tu še Niclas s neustavljivim nasmeškom na obrazu in svojimi spačenimi mimikami. S takim načinom nam neustavljivo mršijo lase in polnijo ušesa še dobro uro in pol.

Z mešanico starega in novega od Swim, The Hive, The Quiet Place, Where the Dead Ships Dwell, Fear Is The Weakness, Come Clarity in Insipid 2000 potešijo vse okuse. Pri Only for the Weak ponovno zbudijo občinstvo, tako da na oder povabijo mladega oboževalca. Veseli »Miha« s kamero v rokah presrečno in brez zadržkov snema švedsko družbo »Up close and personal«. Only For The Weak sledijo Delight and Angers, Cloud Connected, The Mirror’s Truth in za poslovilo, ter »ker nas imajo zelo radi!« še Take This Life.

Kljub sledečemu tušu trzalic in mnogim potnim stiskom rok, se ekipa Kina Šiške še ne vda. Ura je že 23.30, tako da njihov »We want more!« preprosto ni uslišan. Oboževalci so se naposled le pričeli opotekati do vrat, optimisti so še vedno ovohavali tla za črnimi trzalicami, sama pa sem z nasmeškom na obrazu opazovala zaključek novega uspešno in eksplozivno izvedenega nastopa.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Anja Ivanovič