Karadžić

…

Ob "svečanem", "spektakularnem" prijetju, zajetju, če želite, aretaciji "opevano – osovraženega", nekdanjega vodje bosanskih Srbov, zloglasnega Karadžiæa, smo, kot je to v svetu, prepredenem s "tabloidno" miselnostjo, v popularni navadi, deležni mnogih različic, ugibanj, teorij zarote, priča smo svojstvenemu "hommage – u" razrasli, ultimativni globalizaciji, ko novice o "resnici", resničnem epilogu "trinajstletnega misterija", pritekajo iz vseh strani sveta.

Na eni strani so, v "lokalnem" smislu, že utečene, malodane "folklorne manifestacije pripadnosti svojemu plemenu", ko na ulicah, kjer si državo delijo pripadniki vseh treh, v vojni sprtih etničnih skupnosti, "prizadeti", v tem primeru Srbi, pravoslavci, "igrajo Tišino", "osvobojeni, maščevani, rehabilitirani, katarzično rekonstruirani" Bošnjaki, muslimani, pa se podijo z avtomobili in vihrajo z na njih razvitimi zastavami, po ulicah največjih mest.

Na nogometnih tekmah srbskih velikanov, Crvene zvezde in Partizana, se pojavljajo gromozanski transparenti s slikami, ali jasnimi sporočili, parolami, s katerimi izražajo žalost in nekašno sočutje, večno pripadnost še enemu "srbskih vojnih junakov", ki je že za časa življenja prerasel v mit.

Kot so dejanja, manifestacije, kolektivna izkazovanja nekašnega "domoljubja" na rovaš podpore "vojnih zločincev", v, najmilejši maniri rečeno, "moralno sporna" in neokusna, slaboumna, nepotrebna, a razumljivi del "huligansko – navijaške ikonografije", so, izjave, ki prihajajo iz ust vplivnih, "zaslužnih" svetovnih politikov, ki so pred časom "pošteno namakali roke v balkanski kotel", ki govorijo o K. – ju, kot "enemu najzlobnejših ljudi na svetu, evropskemu Bin Ladnu", sporne v vsaj še "tisoč" večih razsežnostih.
Kar najprej pade v oči, je naravnost "otročja retorika", elaboracija nekoga/nečesa, kot "ultimativnega zla samega na sebi" in pa dejstvo, da tovrstno pretiravanje, čustveno poudarjene, naglašene parole, v svoji biti skrivajo obilo slabe vesti, katere se z verbalnim koketiranjem z "nadnaravnim", metafizičnim zlom, "zlom samim na sebi", razpravljanjem o "hudičevem semenu", ki da se je naselilo v K. – ja, češ, "proti tovrstnemu zlu in zlobnim ljudem ni moč storiti ničesar", želijo znebiti Holbrooke in njemu podobni. Kar jih "teži", je jasno – "zahod" ima ogromno masla na glavi. Kako dolgo so "mešali balkansko čorbo", kako dolgo so "obračali glave", soustvarjali, prisostvovali "nastanku zla" in se, ko jih je "Balkan" najbolj potreboval, naredili "Francoze"?! Kasneje so pridrveli, prigalopirali, na "velika vrata" in se uspeli prodati, kot "rešitelji".

V nečem se "huligani" iz vrst Delij in Grobarjev, morda kljub vsemu ne motijo in če parafrazi njih sloganov "vsi smo mi Balkan", dodamo tezo enega modrecev, o "Balkanu, kot nezavednem Evrope", nam pričenja postajati jasno, kam merim, v, "katerem", navsezadnje, "grmu", "tiči ta zajec".

"Balkan", kot simbol "domoljubja, ki je, nekje na poti, zašlo", simbol "divjosti, naglašeni strasti občutkov in dejanj", simbol "kalilnice, gojišča zla", je v vsakem od nas, je del nas, pa čeprav potlačen globoko, "Balkan" v nas vre, grozi in opozarja, česa smo ljudje sposobni, pozabljeni "od vseh in sveta", prepuščeni le sebi in našem "domoljubju", "pripadnosti"…

http://www.vecer.com/blog/profanost