Kako najti študentsko delo?

Preberite si par korakov, ki jih mora poznati vsak študent preden začne s pošiljanjem prošenj za študentsko delo. Naredite ubijalski življenjepis, privlačno prošnjo in postanite eksperti v razgovorih za delo!

Na temo študentskega dela obstaja 1001 način, komplicirani nasveti in cele študije. Ker bi za to povprečen študent porabil več časa, kot ga porabi za dejanski študij, bomo v parih korakih napisali kako se lotiti iskanja študentskega dela in sicer na način, da to ni le iskanje, pač pa, da imate tudi več možnosti za uspeh. Ker smo sami pred kratkim bili študentje, zdaj pa že kar nekaj časa delodajalci, se bomo potrudili, da bomo postopek maksimalno optimizirali, tako da ne boste zapravljali časa z manj bistvenimi stvarmi in da boste raje več časa posvetili tistim pomembnim. Pa pojdimo!

1. Premislimo kakšno delo želimo opravljati in kakšno plačilo bi še sprejeli. Potrebno je pretehtati med tem, koliko nam pomenijo izkušnje in koliko finance. Potrebno se je zavedati, da trenutno delodajalcem izkušnje pomenijo največ (več kot diploma), zato v kolikor RES NUJNO ne potrebujete denarja za preživetje, se raje odločite za slabše plačano delo, vendar na svojem področju. Vendar pri izbiri dela na svojem področju razmislite, ali imate realne možnosti, da vas delodajalec sprejme, saj se posebno tisti iz specifičnih področij (npr. arhitektura, pravo, strojništvo ipd.) morate zavedati, da bo konkurenca za takšno delovno mesto velika ter da delodajalci ponavadi izbirajo tiste študente z izkušnjami od prej ter max prostega časa (celo 8 ur na dan – torej so absolventi idealna izbira).

2. Ko določite svoje želje in se odločite kakšno plačilo bi še sprejeli, se lotite iskanja ponudbe dela. Ne storite napake kot večina študentov, ki pregleda zgolj ponudbo na enem študentskem servisu, saj si tako precej zmanjšate možnosti, da boste našli pravo delo zase + na tak način brskate med istimi oglasi kot večina študentov (torej je večja konkurenca), spustite pa tiste oglase, kjer je konkurenca precej manjša. Ker bi bilo iskanje po vsakem posameznem študentskem servisu precej zamudno delo, uporabimo iskalnik študentskih del.

3. Na iskalniku študentskih del izberemo svojo regijo ter področje dela, za katerega smo zainteresirani, pri plačilu pa izberemo najnižje plačilo, ki smo ga še pripravljeni sprejeti. Spodaj na seznamu izberemo tiste oglase, ki nas zanimajo in jih odpremo. Nič hudega, če je to tudi več kot 10 oglasov, pravzaprav je celo bolje ciljati na par različnih delovnih mest, kot samo na enega. Oglase si nato razvrstite v zavihkih po pomembnosti – na začetek dajte najbolj pomembnega in na konec tistega, ki ste ga pripravljeni sprejeti “za silo”.

4. V izogib komplikacijam v prihodnje takoj oddamo prijavo na vse študentske servise, pri katerih smo našli oglase, ki nas zanimajo. Nekateri študentski servisi tako to tudi zahtevajo, še preden podajo podatke o delodajalcu. To storite zdaj TAKOJ, ne odlašajte, ker se neredko zgodi, da študent izgubi delo samo zato, ker nima urejenih papirjev, delodajalec pa nima časa, da čaka nanj, hkrati pa študent s takim početjem daje tudi neprofesionalen vtis. Če niste prepričani kaj vse potrebujete za prijavo, na spletnih straneh študentskih servisov najdite kontakt in jih povprašajte. Ponavadi pa je dovolj, če jim po pošti posredujete svoje potrdilo o šolanju in priložite prijavni obrazec, ki se nahaja na spletu.

5. Ciljamo na to, da bomo dobili delo, ki smo ga dali v prvi zavihek, kajne? Zato se bomo izdelave oz. urejanja življenjepisa lotili šele sedaj. Če življenjepisa še sploh nimate in ne veste, kako bi ga naredili, bo za vas verjetno najboljša rešitev Europass življenjepis. Vendar pozor – večina študentov naredi napako, da isti življenjepis pošilja vsem delodajalcem. Tega ne priporočamo. Gostinca ne zanimajo vaše izkušnje z gradbenim materialom, ampak ga zanima koliko časa ste preživeli s pladnjem v roki in kje. Po drugi strani podjetja, ki se ukvarja s prevajanjem, ne zanima v koliko različnih lokalih ste že stregli (hkrati pa jih to precej verjetno tudi prepriča, da niste prava oseba za njih, ker bodo mislili, da niste uposobljeni za kaj drugega). Zdaj je verjetno že kdo pomislil – super, lagati bo treba… NE! V življenjepisu ne lažemo! Delodajalci najbolj sovražijo študente, ki napišejo, da npr. tekoče govorijo xy tujih jezikov, nato pa na prvem sestanku ne znajo sestaviti niti enega stavka. Zapomnite si tole - tisto kar je delodajalcu pomembno bo ZAGOTOVO preveril na razgovoru, tisto kar pa mu ni pomembno, pa torej niti ni vredno laganja. Logično kajne? Zakaj torej pisati v življenjepis, da npr. govorite tekoče hrvaško, če se na morju lomite pri naročevanju kave. Če bo delodajalcu pomembno, da znate tekoče hrvaško, bo to takoj preveril, študent se bo v tem primeru osramotil ter sebi in delodajalcu nepotrebno kradel čas. Po drugi strani – če delodajalcu hrvaščina ni pomembna, saj je pri delu ne boste koristili, je ta podatek zanj popolnoma irelevanten in vas ne bo izbral na podlagi tega podatka, hkrati pa nepotrebno tvegate, da kdaj v prihodnje pride do neprijetne situacije (npr. v podjetju se oglasi hrvaška stranka in vas direktor zaprosi, da poskrbite zanjo, ker “tekoče” govorite hrvaško), ko bo prišla prava resnica na dan.

Cilj “urejanja” življenjepisa torej nikakor ni pretvarjanje, ampak to, da se vanj zapišejo bistvene stvari. Primer – če ste v preteklosti kot študent delali npr. kot prodajalec v trgovini s športnimi izdelki, vam je to prineslo celo vrsto izkušenj – delo in komunikacija s strankami, prodaja, delo na športnem področju, delo za blagajno, urejanje in sortiranje izdelkov (…). Vsako od teh izkušenj lahko tudi navedete, glede na to, kakšne so potrebe delodajalca. Tukaj se poskusite postaviti v njegovo vlogo in razmisliti, kaj mu je dejansko pomembno ter takšne stvari izpostaviti. Ostale stvari, ki pa so za to delovno mesto nepomembne pa zgolj omenite (npr. namesto da enako podrobno opisujete vsako gostinsko delo, ki ste ga prav tako opravljali, napišete samo “Delo v različnih lokalih (9 mesecev) – Komunikacija s strankami, delo za blagajno, sodelovanje pri inventuri…). Za vsako prijavo torej na hitro preletite življenjepis (predvsem izkušnje, saj velika večina delodajalcev pogleda samo to). Vem, da je to zamudno, ampak s tem si povišate možnosti.

6. Ta točka je verjetno najbolj bistvena. Zdaj je potrebno izdelati prošnjo oz. prijavo za delo. To je vaš prvi kontakt z delodajalcem in od njega bo odvisno ali ga boste prepričali, da ste vredni njegove pol ure ali ure časa ter da ste boljši od ostalih 90% študentov, ki so ravno tako poslali prijave (na nekatere oglase se javi tudi po več 100 študentov). Bistvo prijavnega pisma je, da se razlikujete od ostale množice mailov, ki prispejo na naslov delodajalca, saj si vas bo le tako zapomnil. Zelo priporočljivo je, da s pošiljanjem prijavnega pisma ne odlašate. Če ste danes našli novo objavljen oglas za zanimivo delo bodite med prvimi, ki bodo poslali mail. Pogosto namreč delodajalci odprejo samo prvih 20-30 prijav, kar je za njihov izbor enega študenta dovolj, nato pa več ne gledajo vseh ostalih prijav, pač pa med prvimi izberejo 3-4 študente in jih povabijo na razgovor. Pogosta napaka študentov je ta, da po najdenem oglasu odlašajo s prijavo in jo pošljejo šele naslednji dan ali celo par dni po objavi. Konkurenca je trenutno enostavno prehuda in morate nujno biti med prvimi, ki pošljejo prijavo. Posebno za dela, kjer lahko ocenite, da bo veliko prijav (visoko plačilo, zanimivo delo).

Par stvari, na katere je potrebno biti zelo pozoren:

• Ne pošiljajte vsem delodajalcem iste prošnje za delo (nekateri gredo celo tako daleč, da v Naslovu/Subjectu emaila celo pustijo “fwd:”, tako da delodajalec takoj vidi, da so isto prijavo poslali še drugim podjetjem, hkrati pa v prošnji govorijo o tem, kako zainteresirani so za delo prav v njegovem podjetju. S takšno prijavo nimate nobene možnosti za uspeh.
• Izognite se klasičnim nebulozam v stilu “dobro delam samostojno in v skupini”, “hitro se učim” in podobno. Znani stavki, kajne? To napišejo VSI študenti, nima bistvenega pomena in samo podaljša besedilo, kar pogosto povzroči, da delodajalec niti ne prebere celoten sestavek in zato spusti bolj bistvene stvari.
• Vsako prijavo trikrat preberite. Tudi, če se vam že obrača v želodcu. Nikakor ne smete dopustiti, da se v njih nahajajo tiskarske napake ali še huje nepovezani stavki. V tem primeru ste prvi na liniji za odstrel. Če vam slovnica povzroča težave, dajte prijavo v pregled staršem ali kakšnemu kolegu. Nepismenega študenta si nihče ne želi oz. bolje povedano – vsi tisti, ki bodo napisali prošnjo brez tiskarskih napak bodo v prednosti pred vami.
• Bodite kratki in jedrnati. Povejte kdo ste, povejte razlog zakaj vas zanima to delo (imate reference, izkušnje, veseli vas delo na tem področju) in predvsem (bistveno!) povejte v čem se razlikujete od ostalih, v čem ste boljši. Poznam precej študentov, ki takoj pomislijo “jaz nisem v ničemer boljši”. To ni res. Imate znanja, ki jih mnogi drugi nimajo, a se morda tega ne zavedate. Morda dnevno visite na Facebooku ure in ure. To je sicer slabo, ampak hkrati verjetno pomeni, da imate veliko FB prijateljev in lahko delodajalcu omenite, da ste zelo aktivni na socialnih omrežjih ter imate možnost hitro razširiti določene novice (če to delodajalec seveda potrebuje). Večina delodajalcev potrebuje zanesljive in natančne ljudi za določene posle. V tem primeru delodajalcu ne napišite “sem natančen in zanesljiv”. Vsak zna prepisati potrebe in jih pretvoriti v “znanja”, ampak to naredi vsak študent in delodajalcu to ne pomeni veliko. Delodajalci niso neumni, zavedajo se, da nihče ne bo napisal, da je nezanesljiv in nenatančen. Povejte mu ZAKAJ ste natančni in zanesljivi. Sovražite zamujanje? Sovražite nered v stanovanju? Svoje CD-je zlagate po abecedi? Je vaš oče vojak in vas je učil vojaške discipline? Mogoče se smešno sliši, ampak povejte nekaj o sebi, lahko tudi šaljivega in premagali boste večino ostalih študentov, ki ne bodo podali nobenega razloga. VAS si bo zapomnil delodajalec, njih pa ne. In ko se bo prebil čez kopico mailov, mu bo v spominu ostal tisti, ki se je razlikoval od ostalih.
• Tisti bolj kreativni nikar ne “bremzajte” svoje kreativnosti. Pišite v barvah. Dodajte kakšno sliko. Če menite, da vaša kreativnost lahko koristi pri tem delu in koristi podjetju, povejte zakaj in kako. Verjemite, delodajalec si bo vašo prijavo zapomnil in videl bo, da ste se potrudili, tako da lahko v najslabšem primeru pričakujete vsaj njegov odgovor. Vsi tisti s prekopiranimi prošnjami pogosto ne dobijo niti tega, saj tudi delodajalec dobi občutek, da si oni niso vzeli niti 10 minut zanj.
• V prijavnem pismu ne bodite kritični. To namreč v očeh delodajalca pogosto ne izpade kot sposobnost samokritike (kar je verjetno cilj študenta) ampak kot nesamozavest. In nesamozavestni delavci načeloma ravno niso zaželjeni.
• Delodajalcu lahko tudi sporočite kdaj imate čas za razgovor in se na tak način “povabite”. Bodite eksaktni – ne napišite kadarkoli. V nedeljo ob 4 zjutraj nimate časa. Napišite vsak delavnik od 9 do 17h, če je to res, ampak tega se potem držite in ne prelagajte sestanka zato, ker ste na morju ali ker ima babica rojstni dan. Če ste na morju, to povejte in sporočite na kakšen način ste dosegljivi ter kdaj ste na voljo za razgovor.
• V prošnjo smiselno vstavite kakšno značilnost podjetja. Direktorji so ponosni na svoja podjetja, na svoje spletne strani in na svojo vizijo, zato jim pokažite, da ste se pozanimali o njih. Podrobno si preglejte spletno stran podjetja, preverite s čim se ukvarjajo, kakšna je ekipa (starost, dresscode), kdo je direktor (če ni napisano na strani lahko uporabite imenik www.bizi.si, kamor vpišete ime podjetja in v zavihku “O podjetju” pogledate kdo so zakoniti zastopniki). Ustvarite si sliko o njih, še preden si jo oni o vas. Zapihajte jim na dušo. Pohvalite jim kakšno stvar, ki jo imajo objavljeno na spletni strani (ampak utemeljeno, ne lezite v rit nepotrebno!), povejte jim kako ste se prepoznali v njihovi viziji.

6b. Ta točka pride v poštev za tiste, ki jim delodajalec ni odgovoril nekaj časa (torej ni niti potrdil prejem emaila). Nič sramotnega ni, če delodajalca pokličete po telefonu, se predstavite z imenom in priimkom, poveste da ste pred 2 dnevi poslali prošnjo za prijavo na delovno mesto (navedete katero delovno mesto, ker ima podjetje morda več razpisov zunaj) in da vas zanima, če so vašo prijavo prejeli, saj niste dobili nobenega odgovora ali potrditve prejema. V najslabšem slučaju bo oseba, ki ste jo dobili na telefon med ali po klicu preverila vaš email še enkrat in v kolikor se je zgodilo, da ga je spregledala, ste si rešili kožo, sicer pa ste jim spet dali en razlog več, da si vas zapomnejo.

7. Veliki trenutek. Delodajalec vam odgovori in vas povabi na razgovor. Prvo in osnovno – ne pozabite potrditi razgovora ob napisani uri in napisanem naslovu (v potrditvi vse ponovite, da ne pride do pomote, ker se je npr. tajnica zatipkala z uro). Torej odgovor naj bo kratek v stilu: “Pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovor in priložnost ter potrjujem razgovor v ponedeljek, 12.8.2013 ob 13:00 v vaših prostorih na Linhartovi 3. Lep pozdrav, XY.” Nato sledi priprava na razgovor. Razgovor je ponavadi tisto, kar študente najbolj obremenjuje, saj niso vajeni sestankovanja, bojijo se, da bodo delovali neumno, da bodo kaj napačnega rekli itd. Brez skrbi, tukaj je bistveno, da se pomirite in se zavedate, da vaše življenje ni na kocki. Vzemite razgovor kot eno veliko izkušnjo, iz katere boste tudi v primeru neuspeha nekaj odnesli in boste naslednjič boljši. Po koncu razgovora si zapišite v blokec kaj se vam zdi, da ste naredili narobe in to zadevo popravite do naslednjega razgovora. Bodite pozorni na dresscode – pozanimajte se, kako so oblečeni ljudje v tem podjetju (slike na internetu, morda celo kak odprt Facebook profil zaposlenih, lastna presoja glede na starost direktorja, lastna presoja glede na področje dela). Če gre za ležerno firmo (računalniška podjetja, oglaševalci, kreativci…) se nikar ne oblecite preveč poslovno, ker boste delovali vzvišeno. Če gre za tradicionalno podjetje (velika podjetja, banke, javne službe…) se oblecite bolj poslovno, saj boste sicer delovali neresno. Vsekakor pa preverite in se ne oblecite na pamet. Kaj ne bi bilo škoda, da vam služba uide zaradi napačno izbranih oblek? Če ste v dvomih raje izberite bolj poslovno različico. Če bo direktor v kratkih hlačah, lahko navedeno še vedno izkoristite za dobro šalo ob pogovoru in mu iskreno poveste, da ste bili malce živčni pri izbiri obleke, ampak da bi zdaj tudi vi najraje skočili v kopalke. Ljudje cenijo iskrenost. In še bolj cenijo dobro šalo. Pred razgovorom se pripravite. Ne hodite na razgovore nepripravljeni, da bo že na prvi pogled videti, kot da ne veste v katerem podjetju ste in da imate za tem razgovorom še vsaj tri druge razgovore. Ocenite kaj vas bodo vprašali in pripravite okvirne odgovore (v večini primerov se boste na razgovorih pogovarjali o vaših preteklih izkušnjah – torej pojdite čez poslani CV in pripravite zgodbo o tistih delih, ki bodo delodajalca najbolj zanimala). Pohvalite se. Povejte, da so vas stranke v preteklosti hvalile in vas imele rade. Povejte, da ste se razumeli s sodelavci in zakaj. Povejte kakšno anekdoto iz prejšnje službe ali kakšno šalo. Vse to boste veliko lažje povedali, če se boste vnaprej pripravili. Večina študentov na razgovorih le sedi in čaka na vprašanja ter še huje – odgovarja z “da” in “ne”. Resno mislite, da imate možnosti v tem primeru? Bodite komunikativni, nasmejte se in nasmejte sogovornika. Vem, nekaterim je to težko. A takšni se pač morajo še bolje pripraviti pred razgovorom. Zato pa jim gre kakšna druga stvar bolje od rok kot tistim “gobčnim”. Vadite govor doma, najprej pred ogledalom, nato pred starši, partnerjem ali kolegi. Vas je sram? Če ne morete govoriti pred njimi, kako boste šele pred direktorjem podjetja. Ni šans. Zato VADITE. Želite si to službo, borite se zanjo. Ne obupajte in ne dvomite vase, ker z upoštevanjem zgornjih navodil boste boljši od 95% študentov, ki so se prijavili za to isto delo! Verjemite, mi smo že 8 let na “drugi strani”, torej na strani delodajalcev in opazujemo vse tiste tresoče študente, ki pridejo na razgovor in beremo vse tiste življenjepise polne napak.

Ne pozabite na prijazen stisk roke na začetku in koncu sestanka, nikar ne dajte mlahave “mrtve ribe”, ker gre za zelo slab prvi vtis. Glejte v oči, ampak ne buljite v njih. Ne govorite prepotiho. Direktorji si želijo v svojem timu osebo, ki obvlada svoje delo, hkrati pa skrbi za dobro klimo (ali vsaj ne ustvarja slabe). Ker delo obvladate (povejte mu kako) ali pa še boste, je torej bistveno kakšen vtis boste pustili nanj. Če se boste “poštekali” z njim, ga boste na tak način prepričali, da ne bo nobenih težav tudi s sodelavci. Še en namig – vsi, ki se prijavljate za kakšna računalniška dela (vnos artiklov, pisanje, urejanje spletnih strani, trženje ipd.) lahko pričakujete, da bodo tudi malce preverili vaše znanje na tem področju (med drugim tudi recimo znanje Excela/Worda). Če ste že malce “rjasti” na tem področju, obnovite svoje znanje – vprašajte kakšnega kolega, ki se ukvarja s tem, kaj so bistvene stvari in si o njih preberite na internetu. Če na razgovoru dobite kakšno nalogo (npr. iz Excela), ki je ne znate rešiti, se znajdite in najdite rešitev na netu ali na youtubeu. Lahko tudi vprašate, če si lahko na hitro pogledate, načeloma direktorji cenijo iznajdljivost, saj vedo, da vseh nalog tudi med delom ne boste znali rešiti sami od sebe. Najhuje je, če rečete “ne znam”.

Tako, mislim, da imate zdaj na voljo kar nekaj nasvetov, ki vam bodo pomagali pri iskanju študentskega dela. Se vam zdi veliko? Se vam zdi kompleksno? Pravzaprav niti ni. In tukaj se gre za delo. Nekdo vas bo gledal po 8 ur na dan in vam plačeval za to. Če se niste pripravljeni malce bolj potruditi zanj, potem morda še niti niste pripravljeni za iskanje dela in samo izgubljate čas. Minili so časi, ko je študent poslal isti življenjepis in isto prošnjo na 50 naslovov in dobil 2-3 ponudbe za delo še pred razgovorom.

Veliko sreče in uspeha želim, če so pa kakšna konkretna vprašanja pa se oglasite kar spodaj v komentarjih!

Damir Vidan
Odgovorni urednik portala