Islandija – otok ledu in ognja

Islandija je otoška država v severnem Atlantiku. Preberite si, kako so jo doživeli študentje in se prepričajte, da Islandija ni le dolgočasna ribiška državica.

Kaj vemo o Islandiji?

Islandija je otoška država v severnem Atlantiku. Nahaja se med Grenlandijo, Ferskimi otoki in Veliko Britanijo. Je vulkanskega nastanka – leži na Srednjeatlantskem hrbtu, ki je prelomnica med Severno Ameriško in Evrazijsko tektonsko ploščo, ki se razmikata. In ravno zaradi vulkanskega nastanka sta obala in površje zelo raznolika (fjordi, vulkanska območja – gejzirji, lavina polja, vulkani,…). Podnebje je milo oceansko (sveža poletja in mile zime). Je najredkeje poseljena Evropska država (2,7 prebivalca/km2), njenaa rodnost pa je med najvišjimi v Evropi (16 ‰).

Pred našim road tipom po Islandiji

V juliju 2009, sem se skupaj še z dvema prijateljema odpravila na sever, spoznavat meni novo državo, Islandijo. Dogodivščine so se začele na čisto samem začetku, še v Sloveniji. Sama sem odšla na potovanje direktno iz taborniškega tabora in kaj drugega bi se lahko zgodilo kot to, da sem se zaspala in s tem skoraj zamudila odhod do letališča v Munchnu. Naslednja dogodivščina je bila na samem letališču in letalu. Ker nikjer ni bilo objavljeno, da se lahko že »čekiramo« smo skoraj zamudili let. Sama pa sem ob nakupu letalske karte pozabila označiti sedež in sem tako pristala v 1.rezredu. Sreča je bila še vedno na moji strani. Sedela sem ob oknu s katerega sem imela noro dober pogled na celotno Islandijo. Bela, črna, zelena, rdeča, vijolična, siva, rumena, rjava,… Vse to so bile barve te otoške države. Ledeniki, morje, reke… Vse to pa prvi pogled nad Islandijo.

Po prihodu na mednarodno letališče Keflavik, pa smo se z javnim prevozom, avtobusom, odpravili proti Reykjaviku, glavnemu mestu Islandije. Prvo noč smo prespali pri enem od domačinov, s katerim je stik navezala sopotnica Maja. Pri fantu smo najprej odložili našo opremo, šli na sprehod skozi center mesta in se ob prihodu nazaj stuširali. Nov šok. Ločena topla in mrzla voda. Mrzla voda je bila ledena, vroča pa je smrdela po gnilih jajcih. In za prvi dan še naših dogodivščin ni bilo konec. Ko smo okoli polnoči želeli zaspati je bilo svetlo. Pa je bila ura hitro 2, 3 in še vedno svetlo. Šele po nekaj prebedetih urah smo se spolnili, da smo na severu Evrope, kjer je značilno, da imajo poleti skozi celoten dan svetlo, pozimi pa skoraj celi dan temo.

Naslednji dan smo se peš odpravili do letališča, kjer naj bi prevzeli že vnaprej rezerviran avto. A smo šli na napačen del letališča in čakalo nas je več kot pol ure hoda na drugi konec le-tega. In ker agencija ni imela avtov na letališču, smo na prevzem našega enotedenskega jeklenega konjička čakali še dodatno slabo uro. Tukaj pa lahko rečem da se naše potepanje in odkrivanje zame ene najbolj čarobnih dežel začenja.

Ring road – raziskovanje prečudovite narave

Iz glavnega mesta Islandije (ki je po mojih ocenah veliko nekje med Mariborom in Celjem) smo se odpravili proti vzhodu, severu in nato še proti zahodu države. Prvi dan smo si ogledali prvo vulkansko območje Hveragerði, kjer smo našli gojene banane v stekljenjakih ogrevanih z vodo iz tega območja ter poizkusili »hot spring bread«. Pot pa nas je vodila skozi mestece Selfoss, mimo slapov Urriðafoss in Seljalandsfoss (foss = slap) vse do kampa v mestu Skogar, kjer smo tudi prvič prenočili v šotorih. Za sopotnico Majo in zame, pa se je večer končal z »nočnim« pohodom po planoti, ki se dviga nad mestecem.

Tukaj bi lahko omenila samo to, da vsa ostala mesta razen Reykjavika in Akyurejra, so po velikosti podobna našim vasem – nekaj hiš, obvezno pa ima vsako mesto bazen. Naslednji dan smo si v Skogarju ogledali muzej na prostem, v katerem je predstavljena zgodovina in življenje Islandcev. Pot smo nadaljevali do ledenika Solheimajökull (jökull = ledenik), kjer smo se zopet ustavili. Tukaj sem na svoj račun prišla jaz. To je bilo moje prvo srečanje z ledenikom, ki je kot vsaka stvar, ki se zgodi prvič nekaj posebnega. Fotografiranje, ogledovanje, kratek sprehodek po ledeniku,…

Naša pot pa se je nadaljevala do obali vse do mesteca Vik, za katerega je značilna črne barve obala (črn je seveda pesek na obali, ki je nič drugega kot vulkanski pesek). Tokrat pa smo šotor postavili v kampu v nacionalnem parku Skatafell. 3. dan pa smo začeli s krajšim pohodom po parku in ogledom slikovitega slapa Svartifoss. Pot pa smo nadaljevali čez mestece Hof, močvirnato pokrajino Myrar, se ustavili v vojaškem oporišču na otoku Stokksness (kjer nas je močan veter skoraj odpihnil), skozi ribiško mestece Djupivogur vse do Hallormsstaðurja, kjer smo spali pri fantu, ki ga je islandska ljubezen privabila iz Nemčije.

4. dan smo pot nadaljevali proti severu otoka. Tokrat smo se odpravili raziskovat vulkansko aktivno območje Krafla. Tukaj smo si ob vonjavi gnilih jajc (žveplo) ogledali vulkan Viti, se sprehodili po starih lavinih poljih, ogledali geotermalno elektrarno in uživali ob pogledu na prelivanje rumene, modre, zelene, rjave, oranžne, rdeče in črne barve. Pred spanjem pa smo si ogledali še znamenite skulpture iz lave, Dimmuborgir in psvedokraterje ob jezeru Myvatn.

5. dan smo se odpravili v obmorsko mestece Husavik, kjer smo si ogledali dva super muzeja. Muzej kitov, kjer je v celoti predstavljeno življenje kitov. Razstavljeno imajo tudi nekaj okostij teh izjemnih živali. Kot drugi muzej pa smo si ogledali muzej penisov, kjer sva z Majo veselo pogledali vse primerke (med njimi manjka samo človeški, kitov pa je velik okoli 2m!), medtem ko je sopotnik Samo, samo bežno šel čez celotno zbirko (hm, le zakaj? . Pred odhodom iz muzeja pa smo odšli še na wc, kjer so se na hodniku naše oči ustavile ob plakatu, ko smo videli znane besede. Plakat je bil namreč v Slovenščini – izobešen je bil predstavitveni članek muzeja iz Mladine. Kaj vse ne doživiš na Islandiji?

Husavik je drugače najboljše izhodišče za ogled kitov, vendar nam ga je pošteno zagodilo vreme – gosta megla in dež, zato smo pot nadaljevali proti severni prestolnici, drugemu največjemu mestu na Islandiji, Akureyriju. Sprehodili smo se skozi mesto, ogledali botanični vrt (tukaj raste res vse) in pot nadaljevali do kampa Tjalsvældið.

6. dan smo začeli z ogledom tjulnov v njihovem naravnem okolju na polotoku Vatsnes. Pred nami je bila nekajurna pot do glavnega mesta in ker smo v Reykjavik prišli v zgodnjem popoldnevu, smo se odločili da raziščemo še polotok Reykanes. Tukaj smo zopet prišli na območje pospešene zemeljske aktivnosti. Najprej most skozi naravno razpoko med Severnoameriško in Evrazijsko tektonsko ploščo in nato še vulkansko območje Seltun. Dan smo zaključili v kampu v prestolnici, ker so se že zbirali taborniki in skavti iz celotne Evrope. Srečali smo prijatelje, ki so na isto pot odšli nekaj dni prej ter skupaj izmenjali vse dogodivščine na naših poteh.

Naslednji dan, pa smo si skupaj še z ostalimi Slovenskimi taborniki ogledali najbolj turistične točke » Golden Circle«, Ptingvelir, Geysir in Gulfoss.

Študentka varstva okolja o Islandiji

Že v osnovni šoli smo pri predmetu geografija poslušali, kako Islandci izkoriščajo naravne vire, toplo vodo za ogrevanje steklenjakov. Ampak na potovanju sem ugotovila, da ni samo to. To toplo vodo izkoriščajo tudi kot pitno toplo/vročo vodo. Prav tako sem na lastne oči lahko videla kako vse to skupaj poteka. Prav tako pa poleg geotermalne energije izkoriščajo tudi energijo voda rek, ki imajo res velik pretok. In sama narava Islandije. To je res nekaj neopisljivega, kar moraš preprosto doživeti. Neokrnjena narava, na stotine slapov, vsak zase zanimiv (največji pretok vode v sekundi v Evropi, najlepše ozadje, najbolj glasen…).

Tukaj je 5 ledenikov, ki skupaj merijo okoli 12.000km2 (največji med njimi, Vatnajokull, ki meri 8.300km2 pa je večji kot vsi ledeniki na celinski Evropi!). Vsa vulkanska območja, ki so res slikovita. Sami ljudje pa prijazni. Pred majhnimi hiškami je ponavadi parkiran velik terenski avto, saj je edina skoraj v celoti asfaltirana cesta samo krožna pot po Islandiji (Road ring), vse ostale pa so makadamske, v najslabšem primeru pa kamnite za katere potrebuješ avto na 4×4 pogon.

Zanimivo je tudi to, da Islandija nima nobenih nahajališč rudnin (zaradi vulkanskega nastanka), a vseeno je do ekonomske krize bila najbolj razvita država v Evropi (3. najdražja država na svetu!). Namesto težke industrije imajo celo razvit ribolov in z njim povezano predelavo rib, ki je prinaša državi 75% celotnega dohodka.

Sama pa kot enega izmed večjih problemov te države vidim v dovoljenem kitolovu. Ja, ta država nima prepovedanega lova nad največjimi sesalci, tako kot imajo to vse države EU. In tukaj zna biti tudi eden izmed problemov morebitnega vstopanja Islandije v EU.

Vabimo k ogledu ostalih potopisov na Študentariji:

- Šri Lanka
- Tajska
- Nova Zelandija
- Šolta
- Laos
- Pariz
- Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Vietnam

Tekst: Barbara Kelher, študentka Visoke šole za varstvo okolja