INmusic festival je za nami

Ni komentarjev

Ta se je, kot leta poprej, odvijal na Jarunu, otoku hrvaške mladine, le da so mu letos z razliko od prejšnjih let, dodali še t.i. »day zero« oz. nulti dan, ko so na glavnem odru (T – Mobile Stage) poleg lokalnih zasedb Popeye (Pula),  povratnikov Kawasaki 3P (Zagreb) in skoraj legendarnih The Beat Fleat (Split), nastopili legendarni grungerji  Alice in Chains.

Seattlečani, ki so se leta 2005 vrnili na sceno z novim pevcem Williamom DuVallom (ta je nasledil Layna Staleya, ki je leta 2002 preminul zaradi prevelikega odmerka drog), so v Zagrebu (na nič kaj topel prvi poletni dan) priredili pravo blatno veselico za glasbene sladokusce. Uro in pol trajajoče ekstazično grunge vzdušje oz. nastop, ki bi ga lahko poimenovali kar »the best of Alice in Chains« je zaobjel vse njihove večje hite z vseh štirih studijskih albumov. Nekaj tisoč glava množica je lahko z debitantskega ploščka Facelift (1990) prisluhinla skladbama We Die Young in Man in the Box, z albuma Dirt (1992) so se na set listi znašle Them Bones, Dam That River, Rain When I Die, Down in a Hole, Angry Chair ter Would? in Rooster, ki sta zaključili večer. Zasedba, ki je svoj nastop začela s skladbo Again, edino z njihovega tretjega in ob enem samonaslovljenega albuma, izdanega leta 1995, je toliko večjo pozornost  namenila svojemu zadnjemu izdelku Black Gives Way to Blue (2008) s skladbami Check My Brain, Your Decision, Last of My Kind in Acid Bubble. Seveda Alice niso pozabili niti na svojo tretjo malo ploščo Jar of Flies EP iz leta 1994, katere so se dotaknili s komadom No Excuses. Tako kot nekaj dni poprej na češkem Sonisphere festivalu, je bila »play« lista sestavljena tako, da je publiko neprestano držala v krču, ki je popustil šele, ko so v vetrovno in hladno noč odzveneli njihovi zadnji rifi.

Letošnji T – Mobile INmusic festival pa niso zaznamovali le Alice in Chains. Tu so seveda še mnoga druga zveneča imena, med katerimi najbolj izstopa povratnik na glasbeno sceno, punker v usnjeni galanteriji, s peroksidno belimi bodičastimi lasmi, stisnjeno pestjo in porogljivim nasmeškom na ustih, eden in edini Billy Fuckin` Idol.

 

Če je bil nastop Alice in Chains nekakšen »The Best of«, se tudi Idol od takšne oznake ni prav nič odmaknil. Zimzelene punk-rock-disco uspešnice Dancing With Myself, Love is Strange, Flesh for Fantasy, Sweet Sixteen, Eyes Without a Face, Rebel Yell, White Wedding, MONY MONY in priredba L. A. Woman legendarnih The Doors so zarezale v torkov večer kot mesarski nož in pri marsikaterem obiskovalcu zbudili spomine na zlata osemdeseta. In prav tak nastop se je zgodil tudi dva dni kasneje v ljubljanski Hali Tivoli.

Besedilo: Lea Lesar
Fotografije: Mladen Pobi za T–Mobile INmusic festival