Infoscena priporoča

Jardier (+ gost: Daniel Vezoja) / Channel Zero

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Il Divo v Stožicah

»Dober večer, Ljubljana! Hvala!« je bil prvi nagovor štirih očarljivih opernih pevcev, ki so pred leti popularizirali opero med širšo rajo.

In navkljub temu, da so v lanskem letu praznovali že desetletnico skupnega delovanja, na njihovih koncertih nežnejši spol vseh generacij še vedno teče do prve vrste, kjer se jim kolena vsaj malo zašibijo ob pogledu na glavne akterje čisto od blizu. Govorim seveda o Il Divo, kvartetu, ki je včeraj za silo napolnil ljubljansko dvorano Stožice.

Ja, za silo. Pogled na malo več kot polovico napolnjen parter in zapuščene vrhnje tribune je bil sicer malo žalosten, a ko se je publika proti koncu bolj razživela je bilo čutiti, kakor da Stožice pokajo po šivih.

Uvod v soliden glasbeni večer so pričeli spremljevalci glavnih zvezd, državni slovaški komorni orkester Sinfonietta Žilina, izpod rok katerih je zazvenela Don’t Cry For Me Argentina. Pesem muzikla Evita, verjetno bolj znana v izvedbi Madonne, je tako napovedovala  dve uri uspešnic največjih Broadwayskih mjuziklov, s priredbami katerih so Il Divo ustvarili svoj zadnji album A Musical Affair. Urs Bühler, Sébastien Izambard, Carlos Marín in David Miller so med nastopom uspešno krmarili med petjem in pripovedovanjem zgodb o svojih najljubših muziklih ter s tem pridobili popolno pozornost publike, ki jih je na koncu večera komajda spustila z odra. Poslušalke, ki so že med izvedbo Pour que tu m’aimes encore (v originalu Celine Dion) iz repa parterja pritekle med prve vrste, pa bi jih verjetno najraje odpeljale kar domov. Carlos se jim je sam ponujal na pladnju in vse samske vabil, da mu pri mešalni mizi pustijo telefonske številke. Seveda potem, ko je navrgel nekaj malo manj posrečenih in skrbno v celofan zavitih seksualnih šal, za katere se je zdelo da jih večji del publike ni ravno dojel.

In če nas je bilo v občinstvu kar nekaj takih, ki nam ime Lea Salonga nič ne pomeni, smo si jo po včerajšnjem koncertu zagotovo dobro vtisnili v spomin. Sopranistka je kot gostja s kvartetom odpela čudovito verzijo Can You Feel The Love Tonight in nato solo z Defying Gravity popolnoma očarala zbrane. Njena vrhunska kontrola glasu se je čarobno skladala z dvema tenorjema (Miller, Bühler) in baritonom (Marín), ter popestrila pop vokal Izambarda. Skupaj so odpeli besedila iz petih muziklov, vključno z zadnjo pesmijo večera, legendarno It’s Time To Say Goodbye.

Ko človek pomisli na glasbeno-kulturno doživetje na višjem nivoju, kamor opera vsekakor spada, pomisli med drugim tudi na urejene poslušalce, ki jim osnovni bonton ni ravno tuj. Tudi sama sem tako mislila – vse dokler poleg mene nista sedli dve navidez nadvse uglajeni gospe, ki sta navdušeno začeli jesti čips. Ob malo manj navdušenih obrazih tistih, ki smo se nahajali v radiju dveh metrov, seveda. Da sicer ne gre za tipično operni nastop je bilo jasno ob pogledu na minimalistično sceno, ki so jo v ozadju spremljale izmenjajoče se, nadvse amatersko ustvarjene animacije. No, da ne gre za tipično opero je bilo jasno že ob prvi najavi koncerta, ko je bila kot lokacija omenjena stoženska dvorana. Razumem, da gre za našo največjo dvorano, a še vedno je v svojem bistvu namenjena športu, mar ne. Akustika resnično ni na mestu, ni »taprava« in velikanska škoda je bilo vrhunske vokale, kot jih premorejo Il Divo, vtaknit vanjo. Fantastičen občutek ob dobri glasbi, ki povzroči da nam vse dlake stojijo pokonci, tako ni prišel povsem na plan in koncert je bil zavoljo tega samo povprečen, čeprav bi bil ob izbiri primernega akustičnega prizorišča nadvse krasen.

Tekst: Manja Črep
Foto: Arhiv Il Divo