Huntsville v Kinu Šiška

29. januar je zame predstavljal spet eno mrzlo in zdolgočaseno nedeljo, vse do trenutka, ko so se pred menoj pojavile postave treh zvočnih umetnikov iz Norveške.

Nahajamo se v Komuni, napolnjeni z nekaj vrstami stolov, na katerih sede le okoli 20 do 30 ljudi. Zvok, ki ga zauživajo pa je računalniška ali celo kitarsko odigrana simulacija cerkvenih zvonov. S pogledom uprtim v lastne instrumente ekipa ustvarja zvoke, za katere si nebi mogel zamisliti, da izvirajo iz kitar in bobnov.

Zanimivost pa ni le zvočna, ampak tudi vizualna, saj fantje, kot instrumentalne pripomočke uporabljajo razne pokrovčke, violinske loke in podobno.

Na prvi pogled spominja vse skupaj na eksperimentalen “jam sesion”, ko pa prisluhneš zvočni mešanici, lahko občutiš, kako natančno količinsko  so razporejene njene sestavine.

V vrhuncu prve skladbe je zvezda kitara, ki proizvaja zanjo neznačilne cingljajoče zvenenje. Ti pa se ob neposredni bližini ojačevalca razčlenijo v dve različni zvočni sferi. Zdi se, kot da igranju ne bo konca, saj se kitarist Ivar Grydeland neustavljivo sprehaja od enega ojačevalca do drugega. Vse je tako energično, da sem ob pogledu na plano privlečen nož, takoj pomislila, da bo po kitari. Namesto tega, ga vplete med strune in s tolkalom nežno udarja po njem.

V preostalem repertoarju smo deležni tudi benjota, s katerim je umetnikom uspelo ujeti zvok stenske ure.

Ne predstavljam si, da bi se jim posrečilo takšen nastop kadarkoli ponoviti, kar pa ni nič slabega. To kar ustvarjajo, ustvarjajo za dušo in seveda z dušo. Le tako jim uspe proizvesti tako edinstven zvok, ki se lahko, z njihovim kontinuiranim igranjem, le še dviga z ene ravni na drugo. Morda jim primanjkuje nekaj dodatne vizualne podpore, saj so nekatere skladbe lahko pretirano umirjene in s tem že povod v spanec. Skladbe so zelo raznolike, zato do tega preprosto ne more priti.

Bili so pravi umetniki na svojih iglasbilih in z veseljem si jih bom še kdaj ogledala.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Anja Ivanovič