God is an Astronaut končali turnejo v Kinu Šiška

Na precej pomladni petek, sem se po napornem dnevu odpravil v ljubljanski center kulture imenovan Kino Šiška. Tam so se nam tokrat predstavili domači The canyon observer in irski God is an astronaut.

Prvi so stopili na oder z malo zamude in pričeli z značilno težkim introm, nato pa nadaljevali z repertoarjem ki je obsegal celotno predstavitev lani izdanega epja, ter če se ne motim eno novo skladbo. Velja omeniti da so se Canyon observer že precej prikupili slovenskemu občinstvu, saj na našo glasbeno sceno vendarle prinašajo nekaj svežine. To je bilo vidno tudi na samem koncertu, saj je pod odrom stala zajetna množica ljudi, ki so bolj ali manj uživali v njihovem nastopu. Skupina je žal menjala kitarista, kar se je poznalo pri samem nastopu, ki pač ni dosegal standardov, ki sem jih od same skupine navajen od prej. Kitarski nastop je težji, a ne v dobrem smislu. Manjkalo je definicije, ritmika kitaristov se je nekako prekrivala in ni nudila prave atmosferičnosti, ki smo jo bili deležni na katerem od preteklih koncertov. Clean kitarski deli so skoraj izginili, ali pa se jih ni slišalo, kar utegne biti krivda tonskega mojstra, vendar nisem čisto prepričan. Vokalni nastop je tokrat izpadel bolj profesionalno in precej bolj trezno. Bobni so bili tokrat izpeljani bolj suvereno, z manj napakami in več sigurnosti. Sam nastop je bil soliden, a malo čarobnosti skupine je za moj okus vseeno potonilo. Tokrat so bili The canyon observer bolj canyon kot observer.  Morda pa je tudi cilj skupine ustvarjanje težje glasbe z manj atmosferičnimi “post” deli. Vsekakor, če potegnem črto, bi nastop na kratko opisal kot drugačen, malo manj po mojem okusu.

Nastop headlinerjev God is an astronaut je napovedala projekcija z imenom banda. Med kričanjem publike smo zaslišali intro sample in pričela se je inštrumentalna pot skozi vesolje. Nekaj tehničnih težav je na samem začetku tonskemu mojstru nakopalo par popravkov, kar se je uredilo presenetljivo hitro tako da večina tega sploh ni opazila. Atmosferične klaviature, podprte s kitarskimi leadi in zanimivimi bas linijami so ob podpori apokaliptične projekcije vesolja tvorili posebno vzdušje, od začetka, do konca koncerta. Vmes so sicer prenehali s projekcijo in prižgali malo več luči kar je bil nekakšen preskok v vizualnem ter zvočnem nastopu.

Sam bend je deloval energično in kljub zadnjemu nastopu na turneji dal od sebe 120%. Kitarist je med poskakovanjem po odru celo izgubil kitarski kabel, pa vendar je nastop minil brez večjih tehničnih težav.

Sam mix skupine je bil nekaj decibelov glasnejši kot pri predskupini, kar je večkratna praksa izpeljana z namenom, da glavni bend zveni boljše (mislim pa, da bi God is an astronaut tudi brez tega zveneli mojstrsko).

Petkov večer se je tako prevesil v jasno noč z lepo vidnimi zvezdami, tako da smo še na poti domov lahko mrmrali melodije s koncerta in si predstavljali, da še vedno odkrivamo čare vesolja.

Ostale fotke s koncerta pa lahko kot ponavadi že najdete na Infosceni!

Tekst: Urban Merhar
Foto: Anja Ivanovič