Le kdo bi lahko nežnejši spol na njihov praznik počastil lepše kot prav romantični dalmatinski glasbenik Gibonni? Letošnjega 8. marca je bilo veselje na strani deklet in žena iz deželice na južni strani Alp. Hrvaški megapriljubljeni pevec in kantavtor s pravim imenom Zlatan Stipišiæ je s koncertom otvoril novo ledeno večnamensko dvorano Arena Fesst na Zlatem Polju v Kranju in ponovno navdušil staro in mlado.

Legendarni Gibo je tokrat proti svoji navadi zamudil skoraj tričetrt ure, menda na željo organizatorjev, se nam skesano opravičeval in nam v ta namen že v štartu zapel Oprosti, eno svojih največjih uspešnic. Da se nam odkupi, nam je obljubil izjemen trud in najboljši koncert, kar jih je kdaj imel. In kdo bi mu lahko zameril? Gibonni, eden najboljših performerjev na našem glasbenem prostoru (kdor ne verjame, naj ga gre ob priliki poslušat), zagotovo ni v zadregi, ko je treba prirediti nepozaben koncert, očitno pa so celo takšni koncertni mojstri pred nastopom lahko živčni. Po koncu je v intervjuju za Gorenjsko televizijo priznal, da ga je bilo strah, kako se bo vse skupaj odvijalo, glede na to, da je dvorana popolnoma nova, za povrhu pa še ledena. Strah pa je bil očitno popolnoma odveč – tudi v Kranju je upravičil svoj sloves in ga celo presegel. Publika je bila zelo »topla, izvrstna, super«, kot je povedal, uspelo mu je ogreti prav vse in čeprav smo bili »cijelu noč na ledu«, smo marsikateri končali v kratkih rokavih.

V približno dveh urah in pol, kolikor je trajal koncert, je odpel vse svoje največje hite, kot so Mirakul (moj najljubši), Zlatne godine, že omenjeni Oprosti, Libar, Tempera, Činim pravu stvar in seveda legendarno Cesarico, ki jo je pred leti napisal za prijatelja Oliverja Dragojeviæa. Divji Cvit, Ovo mi je škola, U ljubav vjere nemam, Vrime, da se pomirim sa svitom so samo nekatere od številnih Gibonnijevih pesmi, ki so jih ljudje vzeli za svoje in jih je publika v Kranju prepevala skupaj z njim. Večni romantik in zagovornik ljubezni je seveda na oder spet poklical nekaj parov in ob dnevu žena celo podaril nekaj zlatih verižic. Pri vsaki pesmi se je maksimalno potrudil in razdajal, motiviral občinstvo, se z njim pogovarjal, šalil, skakal po odru ter oštel nekavalirskega fotografa. Nekajkrat se je celo pogumno podal med samo publiko, ki je norela, plesala in na vse grlo prepevala (jaz sem bila med najglasnejšimi) celi dve uri in pol. Manjkale niso niti solze, med slavljenkami pa je bilo opaziti tudi nekaj hude krvi, ko so si tri gospodične v dvorani prižgale cigareto in so si starejše kolegice štele v dolžnost, da jih strogo opomnijo. Zaradi navdušenega ploskanja publike se je moral Gibonni kar dvakrat vrniti na oder in ob spremljavi polne dvorane zapeti tisto pesem, s katero je tudi začel – Oprosti.

Po koncertu je Gibonni povedal tajno, da so si dan žena izmislili moški, ki želijo svojim ženam samo enkrat na leto nekaj pokloniti. Dan žena bi moral biti vsaj trikrat na teden, je dodal in se s tem verjetno prikupil vsem ženskam. In če bi bil vsak poklon čudovit kot ta večer… Kje podpišem?

Najpreprosteje je, če zaključim s priljubljenim skandiranjem, ki se ga vedno sliši na Gibonnijevih koncertih – Gibo je zakon.