Na septembrski petek trinajsti ni bilo v zraku čutiti ničesar nenavadnega. Poti mi ni prekrižala niti ena črna mačka, ni me skoraj zbil avtomobil in če odštejemo vsakodnevno ne ravno hvale vredno delo politikov, se v državici na sončni strani Alp ni zgodilo nič tragičnega. No, pa saj ne, da me daje paraskavedekatriafobija. Me je pa na prvi petek trinajsti v tem letu dajala punkomanija. V Kinu Šiška, ki je z dogodkom praznoval svoj četrti rojstni dan, je namreč potekal koncert legendarnih punk zasedb – Via Ofenziva in Niet.

Punk, tudi pank -a [pánk] m (ȃ). Zvrst zabavne glasbe v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na družbenokritičnih besedilih skladb: igrati, poslušati punk; mladi se navdušujejo za punk; neskl. pril.: punk skupina; punk gibanje. (SSKJ)

Pričakovanja so čudna reč. Sploh tista, ki ti v glavi naslikajo več, kot pa potem dobiš. Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer ne definira oblačilne kulture privržencev punk glasbe, pa vendar ima verjetno vsakdo od nas v mislih tipično (morda stereotipno?) predstavo o vizualnem izgledu punkerjev. Tudi sama sem pričakovala precej specifičen nabor obiskovalcev, a v katedrali me je pričakala čisto drugačna slika. Publika v strganih kavbojkah, usnjenih jaknah z neti, bulerjih ter z irokezami in temno naličenimi očmi, ki pod odrom ustvarjajo mosh pite medtem, ko glasno prepevajo besedila in se jim podplati lepijo na od politega piva lepljiva tla? Pozabite. Moderne punkerke obiskujejo koncerte v visokih petah in svilenih srajčkah, punkerji pa v oblačilih, ki bi jim jih nekje globoko iz omare s ponosom izbrala babica. Penzionistično je bilo namreč tudi vzdušje, ki si ga zasedbi takšnega kova niti slučajno nista zaslužili.

Via Ofenziva, na čelu z Esadom Babačićem vred, so na oder stopili malo po 22h. Pričeli so udarno z Mladimi delavci ter se v 13. komadih sprehodili čez vse (bolj) znane lirične pripovedi o Cestah, Minimalnih ritmih, Pizdah ter Belih rožah. Zasedba, ki jo poleg že omenjenega Babačića sestavljajo Zoran Železnik, Robert Fritsch in Toni Semerl, svojo glasbo gradi na besedilih Esada, ki se značilno za punk dotika družbe v kateri živimo. / Ker pesniki so prazni in mediji so važni Ker reveži so sami in lopovi so pravi /.

Kot posebni gost se jim je pridružil nekdanji kitarist Zvone Kukec, ki je tistih nekaj trenutkov deloval kakor da skupine sploh ni nikdar zapustil. Lili Marlen in Proleter sta zaključila prvi del punk večera, Via Ofenziva pa je oder prepustila kolegom Niet.

Polemike o tem, če so Niet še vedno tisti pravi Niet tudi brez pokojnega Primoža Habiča (letos od njegove smrti mineva 22 let), verjetno vedno bodo. Tako kot se bo verjetno vedno pozabljajo, da Niet niso samo Habič. Ker sem sama žal premlada, da bi imela možnost v osemdesetih letih videti originalno zasedbo, primerjav med začetki Niet in bandom v današnji postavi seveda ne morem dajati. A če za trenutek odmislimo spomin na Habiča, deluje skupina na odru suverena in uigrana; težko bi jim karkoli očitala. Borut Marolt, ki je stopil v Habičeve velike čevlje, pušča vtis samozavestnega frontmana in tudi koketiranja s publiko se poslužuje v ravno pravšnji meri. Nekaj nadebudnih mladcev je prepričal v ustvarjanje mini mosh pita, žal pa so bili fantje edini, ki so v prvih par vrstah dali kaj od sebe. Igor Dernovšek, Tomaž Bergant, Robert Likar, Janez Brezigar in tudi Marolt so verjetno vajeni več odziva, kot ga je včeraj pokazala Šiška, a niti slučajno niso dajali vtisa, da bi jih to zmotilo. Gostje, SNG Nova gorica, v sodelovanju s katerim so Niet prispevali glasbo za gledališko predstavo Rokovnjači, so svojih nekaj minutah slave izkoristili predvsem za snemanje publike ter niti ne toliko za dejanski glasbeni prispevek. A kdo bi jim zameril – deliti si oder z eno največjih punk skupin pri nas, se pač ne zgodi vsak dan.

Poleg skorajda ponarodelih pesmi, kot so Vijolice, Srečna mladina, Tujca, Ruski vohun, Depresija in Sam, so Niet predstavili tudi nov komad ‘O gospod, o gospa’. Tri minute za sarkazem, / Vaš drek diši kot vrtnice /, ki so jim sledile Dekle izza zamreženega okna, Perspektive ter Lep dan za smrt. Zdelo se je, kakor da se je ravno na koncu publika končno prebudila iz zasanjanega transa (ali pa iz vsesplošne jesenske apatičnosti, kdo bi vedel), a bilo je prepozno. Bil je namreč še maj, ki je s Ti in jaz in noč in večnost napovedal Februar in zaključek večera.

Petek se je tako prelevil v soboto, punkomanija me je minila in kljub temeljitem umivanju zob pred spanjem, se nisem mogla znebiti okusa po zdolgočaseni publiki, ki je pustila nehvaležen grenak priokus sicer zelo solidnega večera. Pivo je bilo polito po dvorani, mosh pit viden, a raztur, kot ga je navadno moč doživeti na tovrstnih koncertih, je k vragu očitno vseeno vzel petek trinajsti.

Tekst: Manja Črep
Foto: Uroš Pihner