Pred dvema letoma so nastopili pred boksarskim dvobojem Vladimirja Klička in Tonyja Thompsona. Lani so v znamenitem londonskem Hyde Parku nastopili kot predskupina slovitih The Rolling Stones, letos poleti so se ustavili na festivalu Pivo & Cvetje, 18. novembra pa še v ljubljanskem klubu Cvetličarna. Triggerfinger, seveda.

Belgijski trio, čigar korenine segajo v leto 1998, je svoj debitantski album izdal relativno pozno. Šest let po ustanovitvi skupine je luč svetovne glasbene scene ugledal album Triggerfinger, iz katerega sta tudi hita Camaro in On My Knees, ki smo ju med drugim imeli čast slišati tudi v Ljubljani. In navkljub temu, da so Ruben Block, Paul Van Bruystegem ter Mario Goossens odigrali nekaj starejših pesmi iz prejšnjih albumov, je koncertni repertoar slonel na aprila izdanem albumu By Absence of the Sun. Black Panic, And There She Was Lying In Wait, By Absence of the Sun, Perfect Match in Off the Rack so zahrumele v polni Cvetličarni – tisti z občutljivejšimi ušesi so verjetno kaj hitro obžalovali, da se jim kje po žepih niso valjali čepki.

A njihovi koncerti niso samo glasni, temveč so prava poslastica za vse koncertne ljubitelje. Do zadnjega detajla perfektno urejeni glasbeniki, ki jih verjetno nikoli ne boste videli nastopati v kavbojkah in navadni majici s kratkimi rokavi, so band v pravem pomenu besede. Mario na bobnih ni potisnjen nekam v ozadje odra, temveč ima izmed vseh daleč najboljši razgled iz svoje platforme, ki se nahaja ravno toliko na sprednjem robu, da se lahko Ruben približa množici zbranih brez bojazni, da bi v svojem divjem plesanju padel z odra. Takoj zraven Maria tako stojita frontman in basist Paul, vsi skupaj pa se stiskajo v radiju parih metrov. Ravno to jih tako zelo povezuje – Ruben je v nekem intervjuju izjavil, da je to tisto, kar med njimi ustvarja kemijo in dviguje raven energije odrske prezence. Tudi na intervjuje in fotografiranja vedno prihajajo skupaj, saj med svojimi vlogami znotraj skupine ne delajo razlik. Block je resda najbolj prepoznaven obraz trojice, a sam zase vedno pravi, da ni pevec z dvema spremljajočima glasbenikoma. Pravzaprav je bil najprej kitarist, ki se je peti naučil po sili razmer; ko je zasedba že delovala kot celota, je imel največ potenciala iz svojega glasu izvleči nekaj spodobnega.

Pa kako zelo spodobno zdaj zveni! V vse glasnejšem, počasi stopnjujočem ritmu My Baby’s Got a Gun, ga poslušalec lahko zasliši kot mešanico erotičnega vokala, začinjenega z rahlo nasilno (a na bizaren način prijetno) noto, ki v dvorani dviguje pritisk in vznemirjenje. In ko med All This Dancing pokaže vse svoje plesne sposobnosti postane jasno, da je odličen performer, ki s svojo šarmantnostjo verjetno zašibi kolena marsikateri mladenki. A tudi Goossens ne zaostaja kaj dosti – činele svojih bobnov ima tako zelo rad, da jih v znak ljubezni med koncertom mimogrede nekajkrat poliže, samo trenutek za tem pa se že izživlja nad njimi in z malenkost pishopatskim pogledom prebada zbrane pod odrom.

Vendarle nihče izmed njih v resnici ni nasilen ali psihopatski. Ko so si po koncertu vzeli čas za pogovor, fotografiranje z oboževalci in podpisovanje vseh mogočih reči, so se izkazali kot eni izmed najbolj prijaznih glasbenikov na sceni. Block se je prelevil v umirjenega gospoda, Goossens v prijaznega zabavljača, Van Bruystegem pa je bil točno takšen, kakršen je tudi na odru; umirjen, rahlo v svojem svetu, a nadvse topel.

Ko sem nekaj čez polnoč zapuščala Cvetličarno, sem se tudi sama počutila tako. Rahlo v svojem svetu po več kot odličnem, slabi dve uri trajajočem koncertu. Brez slabe vesti, ker s seboj nisem imela čepkov.

Setlista:

Black Panic
And There She Was Lying in Wait
By Absence of the Sun
On My Knees
Perfect Match
My Baby’s Got a Gun
Camaro
Halfway Town
Let it Ride
All This Dancing
Is It
…
Off The Rack
I Follow Rivers
Cherry

Tekst: Manja Črep
Foto: Monika Bačič