Vsak je svoje sreče kovač. Pa če je sreča slepa ali pač ne. A sama se raje kot starega pregovora drži tistega drugega, malce prirejenega. Vsak je svoje Tinkare Kovač, pravi.

V sklopu cikla ‘Ta glas’, ki v štirih koncertih predstavlja štiri slovenske vokalistke in poteka za zidovi ljubljanskega gradu, se je kot druga predstavila ravno Tinkara. Oder je delila s starimi mački Elevators, ki so v standardni postavi Robert Pikl, Jani Hace, Sergej Ranđelović in Davor Klarič, nudili odlično glasbeno kuliso za Tinkarin božajoč vokal.

Petnajst minut čez osmo zvečer so ob aplavzu, ki jih je pospremil do odra, začeli s Slepo srečo, nadaljevali z Ne odhaja poletje in v prvem sklopu nanizali še Kamorkoli greš, Brez laži ter po krivici večkrat spregledano Worldache. Nato je vajeti, to je mikrofon, v roke vzel Ranđo in Žulejne j’ krmpir je v malce prirejeni izvedbi postala ena izmed najboljših verzij pesmi Elevators, kar sem jim na nekaj koncertih lahko bila priča. Do konca rednega dela koncerta smo slišali Med zemljo in zrakom, Ko bo prišel, Mars in Venera ter Na krilih ljubezni. A skladba, ki je zadela v srce in poslušalcem nežno privzdignila dlačice na rokah, je bila Kocjančičeva Veter z juga. Pesem, ki jo je Tinkara odpela delno v slovenskem ter delno v italijanskem jeziku, je zasedba posvetila ravno Danilu, letos preminulemu skladatelju, kitaristu in pevcu. Odlične, na novo in sveže prirejene melodije Tinkarinih največjih uspešnic pod taktirko Elevators tako niso niti slučajno zvenele podhranjeno; še več, za kakšno bi si celo drznila trditi, da pade v uho bolje od samega originala. Brasillica, ki jo sicer izvajajo Elevators, je zvenela prijetno drugače in Tinkarina Senca, s katero so večer tudi dokončno zaključili, je bila domača, a še vedno nekako tuja. Tudi manjši preobrat v vokalni sekciji Elevators je zvenel tuje, pa vendarle učinkovito – večino Tinkarinih spremljevalnih vokalov je odpel bobnar Sergej Ranđelović in ne siceršnji prvi glas Elevators Pikl, kot bi morda pričakovali.

A kljub temu, da Elevators glasbe ne ustvarjajo ravno od včeraj, je bil soj luči usmerjen v Tinkaro. V črni obleki je uro in petnajst minut žarela in intime, ki jo je na začetku nasilno prekinil pogovor obiskovalk poleg mene, se kasneje ni mogel dotakniti nihče več. Primorska pevka in flavtistka je tako brez pretiranega truda dokazala, da je navkljub krajši ustvarjalni in koncertni pavzi še vedno ena najboljših vokalistk, ki zastopajo slovensko glasbeno sceno zadnjih nekaj let. In če se sodelovanje z Elevators razvije v kaj več, kot samo en celovečerni dogodek, bo naša (priznajmo, zadnje čase malce osiromašena) scena popularne glasbe bogatejša za sveže, ušesa božajoče melodije. Sveže kot veter, ki je ta večer neusmiljeno bučal grajske zidove.

Foto: Danila Rijavec
Tekst: Manja Črep