362 tisoč ljudi, 5 spremljevalnih zabav, 13 odrov, 7 dni in 1 festival. Vse to ponuja Sziget. Eden največjih festivalov v Evropi, ki pripelje številne znane glasebne osebnosti in ljubitelje festivalov v Budimpešto na Island of freedom. Letošnji je bil nekaj posebnega saj je ponujal poleg vseh aktivnosti in programa, še lastno plažo s kampiranjem.

Ker sem bila prvič na tako obsežnem festivalu, sploh ne vem kje naj začnem. V primerjavi s slovenskimi festivali, bi lahko v tem našla več prednosti kot pa slabosti. Med drugim me je presenetilo obnašanje ljudi, tako mladih kot tudi starejših. Najbolj me je fascinirala obsežnost festivala, ker je res masiven. Ker sva se z Mihom zaradi, ne vem kakšnih nepotrebnih naključij, izgubila na samem prizorišču, sva odkrila na random veliko več stvari kot pa, če bi jih iskala po zemljevidu. Da ne omenjam niti kampinga.

Pa naj začnem na začetku, v samo mesto ni težko priti, niti na otok, kjer se festival dogaja. Težje je najti press area in vip prostore, saj so naju pošiljali iz šotora v šotor, zaradi česar sva izgubila eno uro. Seveda naju je navdušila obsežnost, predvsem pa sproščenost, zabavnost, igrivost, dinamičnost, odštekanost in drugačnost ljudi. Čudila sva se njihovi energiji. Ko sva okoli pete ure popoldne prišla pod prvi oder, ki sva ga našla, poleg odra pa tudi romsko vas, art kotiček, kjer so obiskovalci lahko sami ustvarjali, risali in slikali na panojih ter izdelovali različne skulpture iz različnih materialov, od lesa do gume. Za vse, ki so privrženci miselnih iger, je poskrbljeno s prav posebnim logical tentom, ki je ponujal tekmovanje v rubikovi kocki. Seveda so navdušili tudi različni glasbeniki iz več koncev sveta in čeprav večini, ki je žurala, ni bilo jasno kdo nastopa, jim je bilo popolnoma vseeno. Kajti ob peti uri popoldne sem videla več energije in norenja ljudi kot pa na marsikaterem koncertu pri nas. Pa čeprav je igrala neka mehiška skupina.

Ob takšni vročini, ki sva jo bila deležna, smo seveda pili samo vodo, ki si jo lahko prinesel s seboj v kamp. Hja res je – lahko si prinesel ali hrano ali pa vodo, pa te ni nihče čudno pogledal in niti varnostniki se niso ubadali s tem, kaj imaš v nahrbtniku. Pregledujejo jih samo površinsko. So pa veliko bolj natačni kar se tiče zapestnic. Pri tem sva imela kar nekaj procedure. No, stvar je v tem, da če ti zapestnica pade dol, kar strogo preverjajo na vhodih, dobiš novo, a moraš napisati svoje podatke na nek list papirja, potem greš do nekega šotora, kjer ti jo ponovno dajo. Ker pa je veliko težav v zvezi z zapestnicami, moraš čakati tudi po deset minut.

Obdelala sem prvi del festivala, sledi še drugi del. Na tistem je pa malo več dogajanja, odrov in vsega kar paše zraven. Glavni oder je poprock main stage, pred katerega se lahko zgrne nekaj čez 20 tisoč ljudi. Malce pred glavnim odrom je bil postavljen šotor ali pa strokovno A38 stage, v katerega se zgrne nekaj čez 5 tisoč ljudi. Poleg šotora je vodila glavna pot, če lahko tako rečem in tudi zame osebno glavna ulica s katere so poti vodile do vseh ostalih odrov, kakor tudi do kampinga. Ob cesti je bilo veliko stojnic s hrano in pijačo ter info točke. Na levi strani tega šotora, če gledamo proti glavnemu odru, je stal t.i. Colosseum, ki je ponujal elektro glasbo in različne znane Dj-je. Še malo bolj na levo pa si imel pravzaprav idilično dogajanje. Na voljo smo imeli kino, ngo island, kulturni center ter seveda luminariom, to je pa nekaj kar preprosto moraš poskusiti. Preden vstopiš v šotor se moraš sezuti in vse svoje stvari prepustiti hostesam. Šele nato ti dovolijo vstop. Luminariom je pravzaprav igra svetlobe, ki pomirjujoče deluje na različne dela telesa. Predlagam, da si vzameš čas, ko vstopiš v šotor, saj barve in oblike delujejo pomirjajoče in sva skoraj zaspala.

Preselili se bomo diagonalno od tega šotora na otok, kjer ponujajo različne vrste hrane od indijske do transilvanijske. Prav tako imaš tudi veliko barov in koktejlov na izbiro. Voda sama ni bila draga okoli 1,5 evra. Kot zanimivost – ponujali so slovensko vodo, z okusom in tudi navadno, kar naju je zelo presetilo. Pri cenah morate zelo paziti, ker imajo Madžari poseben postopek plačevanja na festivalu. Če prineseš s seboj evre, imaš možnost menjave denarja za furinte (20 evrov je 6000 furintov – preverjeno), te furinte nakažeš na nekakšno kartico, s katero plačuješ vse na festivalu od hrane do pijače. In če porabiš celotno kvoto, ki si jo naložil,z vrnitvijo kartice dobiš 500 furintov nazaj, sicer je to bolj malo, a še vedno dovolj, da si lahko v mestu kupiš pijačo. No en obrok je stal 1800 furintov, kar je okoli 6 evrov na osebo, s tem da zares dobiš kar velik obrok in se lahko zelo naješ. Izbira hrane je prvovrstna, ponudba pa je namenjena vsem od vegeterijancev do mesojedcev. Stojnice s hrano so bile na več mestih.

Ena največjih atrakcij je bil zagotovo Sziget eye, ki je bil visok 65 metrov in iz katerega se ponuja veličasten razgled tako na otok kot tudi na večji del mesta. Še posebno je lep v večernih urah. Naravnost od kolesa pa je t.i. plaža, ob njej pa je stalo še nekaj odrov, med drugim tudi madžarski oder z njihovo glasbo, magic mirror in meey fridge bar. Splača se iti v ta del otoka, ker se lahko preprosto zabavaš, ponujajo pa tudi številne igre. Kot drugo zanimivost bom izpostavila bungee jumping. Videla sva kar dva. Na enega te privežejo, dvignejo in potem skočiš. Na drugega se lahko vsedeš in te potem sam vrže v zrak. Glede na obiskanost obeh, mislim, da je vredno poskusiti.

Izpostavila bi sanitarije, za razliko od navadnih stranišč, si imel tukaj prava. Zraven je bil na nekaterih mestih vključen tudi tuš in umivalniki, kjer si lahko natočil vodo. Mislim, da vse povem že s tem, če rečem, da smo stali v vrsti tudi po 15 minut, da smo lahko prišli do vode. Na voljo pa so bili skoraj povsod. Tudi za kamp je dobro poskrbljeno, a zaradi previdnosti priporočam, da imaš vredne stvari vedno pri sebi. Pri kampu moraš paziti samo to, da veš kam si postavil šotor, saj ga sicer lahko izgubiš. Poskrbljeno je tudi za prvo pomoč in zdravniško oskrbo, čeprav reševalci niso posegali in ni bilo nikakršnega incidenta.

Za konec omenim lahko še, da je bil ‘folk’ veliko bolj sproščen kakor na naših festivalih. V primerjavi s tujino smo Slovenci, žal, še vedno nekako zavrti in ne poznamo resnične zabave. Če jo hočeš doživeti je Sziget prava izbira in ni mi žal, da sem šla. Vreden je tega denarja. Poleg tega si lahko na festivalu karkoli želiš biti, pa te nihče ne bo čudno gledal. Tako sva videla moškega, oblečenega v poročno obleko, prav tako pa tudi Asterixa in Obelixa. Domišljije in drugačnosti zagotovo ne zmanjka. Kljub masivnosti in obsežnosti festivala, da ne veš niti kje začeti, lahko vsaka duša najde nekaj zase in za svoje aktivnosti. Poskrbljeno je tudi za mestni prevoz. In če se že znajdeš na festivalu, priporočam tudi ogled mesta, kjer imajo javni promet veliko bolje urejen kot pa pri nas. Poleg tega lahko kupiš city pass zapestnico, s katero se zastonj voziš z vsemi javnimi prevoznimi sredstvi.

Omenila bom tudi nekaj glasbenih skupin, zaradi česar sploh gremo na festival. A glasba ni vse, festival ponuja veliko več kot to. Najbolj znani so bili zagotovo David Guetta, Mika, Dizzee Rascal, Regina Spektor, Blur, Franz Ferdinand, Flogging Molly, Tako Lako in Nicky Romero. Četudi je festival ponujal veliko več od reggae- afro- latino glasbe pa vse tja do elektro glasbe. Nastopajočih je bilo dovolj, pri vsakem odru naju je navdušila raznolikost glasbe z različnih koncev sveta. Predvsem pa se je videlo, da glasbeniki tudi uživajo v tem kar počnejo. Festival ponuja možnost, da se izpostavijo tudi malo manj znane skupine. Najboljša stvar, kar se glasbe tiče pa je, da ne glede na to katera skupina igra, na kateremkoli odru, vsi po vrsti uživajo in se popolnoma sprostijo.

Vem, da je reportaža kar precej dolga, a ko enkrat vidite vso celoto v živo, boste vedeli kaj sem mislila prikazati. Sziget je zagotovo eden najboljših festivalov, kar sem jih obiskala in eden najlepših ter tudi največjih. Z veseljem pridem tudi naslednje leto. V bodoče upam, da se ga bo status najboljšega obdržal vsaj še nekaj let. Ni mi žal, da sem šla in osebno menim, da se ga splača pogledati in doživeti vsaj delček tega, kar sva doživela z Miho. Z zagotovostjo lahko rečem, da je to eden najboljših spominov kar se festivalov tiče in ne glede na to kakšen si, vedno lahko najdeš nekaj kar ti ustreza. Festival vreden ogleda, za to kar ponuja, je moja zadnja misel.

Tekst: Violeta Mlakar
Foto: Miha Guštin