Sreda, 10. avgust, Budimpešta. Na desettisoče mladih iz celega sveta je bilo v nestrpnem pričakovanju, saj se je začenjal eden največjih in najboljših poletnih festivalov na svetu – Sziget.

Že navsezgodaj zjutraj se je čez K most, ki je glavni most na otok Obudai, vila neskončna vrsta mladih, ki so ponosno razkazovali zastave svojih domovin, med katerimi je bilo tudi nekaj slovenskih. Večino popoldneva je na otoku vladal kaos, saj so vsi hoteli najti najboljši prostor za kampiranje – blizu, a ne preblizu stranišč, smetnjakov in glavnega odra. Ob 16h so glavni oder otvorili Marky Ramone’s Blizkrieg, množica pa se je zares začela nabirati ob nastopu Skunk Anansie. Zvečer so glavni oder zavzeli še Die Antwoord in The Chemical Brothers, ki pa sem jih v upanju na pridobitev energije za naslednji dan, izpustil.

Dopoldne sem izkoristil za raziskovanje otoka, a kaj kmalu ti postane jasno, da si ga je v 1 tednu, kaj šele v enem dopoldnevu, nemogoče ogledati v celoti. Več kot 50 različnih odrov – resnično si je lahko vsak obiskovalec našel glasbo po svojem okusu. Tokrat je glavni oder otvorila madžarska skupina Punanny Massif, ki je imela celoten šov v madžarščini zato smo se tujci, ob huronskem navijanju in petju domačih oboževalcev, resnično počutili izgubljene. Sledil je britanski pevec Jake Bugg, ki s svojim nastopom in ničelno interakcijo z občinstvom ni navdušil. Pravo nasprotje je bila avstrijska skupina Parov Stelar, ki je množico zares dobro pripravila na zvezdo večera – Rihanno, ki je oder zavzela za njimi. Kot se za zvezdo spodobi je nastop začela s skoraj enourno zamudo, kar 90.000 (!) glavi množici ni bilo všeč, zato se je večkrat skandiralo »Beyonce, Beyonce,…!«. A že po prvi pesmi je bilo čakanje pozabljeno. Skupaj z izvrstnimi plesalci je resnično poskrbela za izjemen in spektakularen šov.

Da ne bi bil »Main Stage B*tch« kot so obiskovalci klicali tiste, ki so čas preživljali le pod glavnim odrom, sem naslednja 2 dneva preživel na različnih prizoriščih po celem otoku – reggae oder, oder svetovne glasbe, oder evropske glasbe, blues in jazz oder ter mnogo drugih. A Sziget Festival definitvno ni le festival glasbe, temveč umetnosti nasploh. Na vsakem vogalu je bila drugačna konstrukcija ali pa umetnik, ki je navduševal mimoidoče. In seveda veliko športa. Plezanje, nogomet, odbojka na mivki, adrenalinski park, badminton, namizni tenis, košarka, … Močno obiskana je bila tudi olimpijska vas, kjer so lahko na velikem zaslonu športni navdušenci spremljali svoje favorite na olimpijskih igrah.

Hrana, hrana in še enkrat hrana. Kamorkoli si se obrnil je bila restavracija ali pa vsaj stojnica s hrano. Italijanska, madžarska, balkanska, kitajska, … predstavljene so bile resnično skoraj vse kulinarike sveta. Prav tako je bilo veliko izbire tudi za vegane, kar je na slovenskih festivalih prava redkost.

Značilnost Szigeta pa so definitivno tudi vsakodnevne posebne zabave. Barve v prahu, pompomi, vetrnice, konfeti … vsak dan druga tema in vsak dan večja zabava. Zabave so bile tudi čas za spoprijateljevanje z ostalimi obiskovalci, ki so resnično prihajali iz vseh koncev sveta. V nekem trenutku smo se skupaj pogovarjali Američan, Mehičan, Brazilka, Francoz in Francozinja, dva Nizozemca, trije Italijani in jaz. Nekaj, kar je na slovenskih festivalih nepredstavljivo.

Predzadnji dan festivala sem se zopet preselil pod glavni oder, kamor so se mladi v pričakovanju Sie začeli zgrinjati že pozno dopoldne – 10 ur pred nastopom. Že kar številčno množico so ogreli Years & Years, za pozno popoldanski šov pa je poskrbela skupina Kaiser Chiefs z glavnim pevcem Rickyem, ki je kar nekaj pesmi odpel med množico in se je le občasno vračal na oder, s čemer je poskrbel še za dodatno evforijo.

Množico polno energije pa je »ubil« že naslednji nastopajoči – Noel Gallagher’s High Flying Birds. Bivši član zasedbe Oasis je razen neskončnega menjavanja kitar pokazal veliko premalo. Ko je v publiki opazil zehajoče obraze, nas je vse »nakuril«, kar je še dodatno zamorilo občinstvo. Po mojem mnenju daleč najslabši koncert celotnega festivala.
A pravo nasprotje je bila avstralska pevka Sia, ki je bila ena najbolj pričakovanih zvezd Szigeta. Šov, ob katerem si se počutil kot da si v glasbenem spotu, je bil resnično nekaj izjemnega. Mogoče malo manj za fotografe, saj je bilo fotografiranje popolnoma prepovedano. Tudi iz publike si lahko slikal le s telefonom, prepovedani so bili celo kompaktni fotoaparati. A vse to le še obogati tančico skrivnostnosti, ki ovija avstralsko pevko.

Zadnji dan festivala so na račun prišli tudi ljubitelji heavy metala, saj je oder dobesedno zažgala skupina Parkway Drive. Avstralci so poskrbeli za šov poln energije, mosh pit krogov in ognja, v katerem so uživali tudi tisti, katerim ta zvrst glasbe verjetno ni prva izbira. Pravo nasprotje temu so bili umirjeni The Lumineers, ki pa so s svojimi hiti in izjemno interakcijo z občinstvom prav tako poskrbeli za noro energijo med občinstvom. Po britanski skupini The Last Shadow Puppets, katere koncert ni vreden posebne omembe – celoten je bil kot ena velika halucinacija, je bil čas še za zadnje dejanje festivala svobode. Zaključni šov z nizozemskim DJ-em Hardwellom je zagotovo nekaj kar bo ostalo v spominu vseh obiskovalcev. Metalci ognja, razkošen ognjemet in morje konfetov so poskrbeli za odličen konec presežkov polnega festivala, ki je zagotovo vreden ponovnega obiska.

Tekst: Rok Dolenc