V četrtek petega decembra se je v Kino Šiška zgodil koncert legend black metala Satyricon. Poleg njih so se nam predstavili še slovenski Condemnatio Christi in Chthonic iz Tajvana.

Prvi so na oder stopili ljubljanski Condemnatio Christi, ki so pokazali , da znamo tudi Slovenci skupaj spraviti kvaliteten melodični black metal bend. Njihova prezenca in nastop sta bili sicer strogo »predskupinovski«, saj so tudi obiskovalci bolj ali manj apatično pogledovali na oder. Sem ter tja je sicer zmanjkalo zvoka vokalistove kitare, kar je ob njegovih solo vložkih izpadlo rahlo neresno. Vendar bi zaradi takšne površnosti lahko krivili zgolj tonskega tehnika. Svoj nastop so ekspresno zaključili v kakšne dobre pol ure in nas pustili stati v tišini.

To, da med pripravo na naslednji bend ni glasbe v dvorani, je rahlo moteče. Ampak tako si lahko človek vsaj vzame malo časa za resno debato. Med lenobnim popivanjem in klepetanjem pa so se na oder prikradli mali tajski zlobneži Chthonic. Po mojih pričakovanjih so imeli (kot večina skupin iz Azije) izrazito energičen nastop. Zelo zabaven pa je njihov imidž. Klaviaturist je bil oblečen v Slipkntovsko srebrn skafander, na glavi pa je imel čelado iz katere so viseli dreadi. Mična basistka se je izkazala s kitaro, na kateri so bile majhne vijolične LED žarnice. Bobnar se je odločil za bolj klasičen pristop in si je po zgledu mehiških kartelov nadel bandažo čez usta. Še najbolj klasično metalska je bila oprava kitarista, ki je tudi močno izstopal s svojim tehničnim znanjem. Sam žanr je sicer simfonični black metal, ki pa je relativno povprečen in postane ponavljajoč po treh, štirih komadih. Vendar zna vokalist v živo nastop nadgraditi z veliko mero energije in entuzijazma, igrali pa tudi niso predolgo. Tako so bili kar soliden uvod v zvezde večera Satyricon.

Gospoda iz Osla Frost in Satyr sta s seboj pripeljala pisano zasedbo glasbenikov, ki sodelujejo pri koncertiranju. Tako, da smo po približno pol ure čakanja lahko bili priča pravi metalski poslastici. Glede na to, da gre za može stare več kot 40 let, so bili neverjetno energični in zagnani, dolgo že nisem videl kakšnega starejšega benda, ki bi se spustil v koncert tako brezkompromisno. Edina stvar, ki me je resno zmotila je bil obupen zvok, oziroma dostava zvoka do konzumenta. Bilo je kot da igrajo v drugi dvorani. Na začetku sem stal nekje na sredini hale in s kolegom sva se brez kričanja lahko normalno pogovarjala, kot na Tromostovju. Kar me je pa še bolj zmotilo pa je bilo dejstvo, da zvoka nisem čutil niti, ko sem se premaknil v tretjo vrsto. Za menoj sta dve najstnici veselo kramljali (kar me niti najmanj ne moti, kadar je zvok na takšnem nivoju, da se tega ne sliši), medtem je eden izmed najboljših bendov v živo na svetu na odru dajal vse od sebe, jaz pa sem stal v tretji vrsti in se spraševal, kaj za vraga počnejo mojstri za mešalno mizo. Sicer je bila setlista lepo pomešana s starimi in novimi komadi, med katerimi niso izostali hiti kot so Now, Diabolical, Black Crow on a Tombstone, nekaj pa je bilo tudi zadevščin iz njihovega najnovejšega albuma Satyricon. Po odigrani glavnini koncerta so se frajeri v najboljšem pomenu besede postavili v vrsto in čakali, da evforija doseže vrhunec, takrat so se priklonili in zaigrali ponarodelo, napol navijaško Mother North in za konec še veseljaški komad K.I.N.G. Tukaj je tudi vzdušje doseglo vrhunec in koncert se je zaključil na zelo lepi noti.

Mimogrede pa se mi je Satyr še posebej prikupil z izjavo potem, ko mu je nekdo iz publike ponudil pivo. »Beer!?!? Blah, that’s so eighties! Real men drink WINE!

Lepa, Satyricon. Lepa.

Tekst: Nejc Medved