Evo,
kako sjaje naše oči u mraku.
Jedno,
mi smo jedno koje sjaji u mraku. //

Mrak je že povsem prekril Ljubljansko kotlino, ko sva se znašla pred najudarnejšim Šišenskim kinom. Slabih deset minut pred dvajseto zvečer – deset minut pred napovedanim pričetkom koncerta – sem povlekel še zadnje ostanke dima iz cigareta; kakor da bi vedel, da bo špil vse predober za vmesne cigaretne izhode.
Izjemno estetsko oblikovan plakat je pred vhodom vabil v notranjost plesat, pet in skakat na dozo rock fuzije, ki se je kasneje izkazala kot odličen štart v podaljšan praznični vikend.

Punčke, hrvaški ženski trio so se v naših koncih mudile na krilih zadnjega albuma Ništa nije kako se čini. V Slovenijo sicer prihajajo pogosto in za našo publiko pravijo, da je najboljša – a tako seveda klišejsko pravijo bolj ali manj vsi tuji glasbeniki, ki koncertirajo po odrih dežele na sončni strani Alp. Kaj o domači publiki menijo Dandelion Children, tokratni dežurni ogrevalci komune sicer ne vem, se pa gotovo nismo ravno izkazali kot najboljši. Ni pošteno s prstom kazati na krivca, a recimo samo to, da sem med njihovim nastopom brez slabe vesti skočil še malo na zrak.

Slika se je obrnila v trenutku, ko so oder zasedle Ena Baćanović Ruby, Anja Tkalec in Lucija Ivšić. Z udarnim instrumentalnim introm, ki odpira tudi zgoraj omenjen marca izdan album, so dale glasno vedeti kdo je nocoj glavni v hiši. In ravno tako kot na albumu, se je intro prelevil v Tako je bolje in nato še v Ocean. A če smo ob tem že sklepali, da bodo Ništa nije kako se čini odigrale kar v enem kosu in vrstnem redu kot si sledi na plati, smo se malo ušteli. V koncertni lonec so vrgle kar nekaj dišečih začimb v obliki Iz dana u dan, Loše vijesti ter Prije spavanja, komadov, ki so kraljevali na prejšnjem albumu Sunčano s povremenom naoblakom, pa tudi Ritam kaosa in Srce z izdelka Mehanizmi Obrane.

Konglomerat Punčk je precej zanimiv – medtem ko vokalistka in kitaristka Lucija na odru pokaže vso svojo divjo plat, je basistka Anja njeno čisto nasprotje in zaradi umirjenosti na trenutke skoraj neopazna, Ruby za bobni pa se nato znajde nekje vmes. Morda ravno zato kot celota delujejo zelo uravnovešena zasedba, ki je iz punčk pravzaprav že davno zrasla v ženske.

Skupit ćemo snage
ne brini.
Sve ćemo zidove
porušiti.
Narast ćemo veliki
i pronaći se u gomili. //

In tako kot so se punčke nekje vmes prevesile v ženske, se je h koncu prevešal tudi koncert. Vrhunec se je zgodil s Protiv nas, z odra pa so prvič odkorakale po odigrani skladbi Oni su tu. Ob bučnem aplavzu in spuščanju grlenih zvokov z željo po še, sem na hitro strnil misli in prišel do zaključka, da koncert sicer ni bil najboljši vseh časov, je bil pa zelo dober šus v ušesa in srce.
Več kot očitno nadvse navdušen je bil tokrat eden izmed obiskovalcev, ki je po koncu rednega dela koncerta na oder odvrgel svoje (upam da čiste) spodnjice, s pripisano telefonsko številko. Ko se je nato trojica vrnila in za sladico odigrala še Doručak ter Petra Pan, so boksarice odšle z njimi – morda kar vse do rodnih Vinkovcev.

Tekst: Janez Konda