Laško je tisto malo, večino leta precej zaspano mestece ob reki Savinji, ki vsako poletje gosti enega največjih in najbolj obiskanih slovenskih festivalov.

Pivo in cvetje, tokrat je potekalo že 51. leto, je tradicionalno etnološko-glasbeno obarvana prireditev, katero je letos zaznamovala 190. letnica Pivovarne Laško, ki se podpisuje tudi kot generalna pokroviteljica in organizatorka festivala. Po njihovih besedah se je v štirih dneh v Laško zgrnilo 135 tisoč obiskovalcev, ki so skupaj popili nekaj več kot četrt milijona 0,5l merice piva, zabavalo pa jih je 50 glasbenih koncertov na petih prizoriščih.

Četrtkov otvoritveni večer so v kulturnem centru Laško pričeli Brass Band AGL in HoRORn, na zunanjih odrih pa so se kot prvi nastopajoči razvrstili Pivo in Čevapi na odru Club, The Moonlighting Orchestra na odru Jubilejnik, ter mlada celjska zasedba DoT na odru Zlatorog. Na slednjem so ta večer nastopili še poskočni Russkaja, konstantno dobri Mi2 in, za mnoge največja zvezda večera, Natalie Imbruglia. Avstralska pevka, ki jo večina najbrž pozna po hitih Thorn, Wrong Impression, Smoke in Big Mistake, pa je pravzaprav malenkost razočarala. Malce nesiguren in zadržan nastop gre najverjetneje pripisati težavam z ozvočenjem, ki jim v dobri uri kar ni in ni bilo videti konca. Vse preveč poudarjena ritem sekcija in vse premalo njen nežen vokal, so bili povod za povprečen otvoritveni koncert njene turneje, s katero se po nekaj letih glasbenega premora ponovno vrača na sceno.
A če Natalie ni zadostila visokim pričakovanjem, so svoje ime nedvomno upravičili Modrijani, ki so zabavali nepregledno množico na glavnem trgu, kjer je svoje mesto dobil Jubilejnik. Stari in mladi so v narodnozabavni glasbi uživali skoraj štiri ure in verjamem, da med njimi ni bilo niti enega, ki bi domov odšel razočaran.
V četrtkovem večeru velja omeniti tudi tamburaško zasedbo Šukar, ki je s krasnim nastopom razveselila sicer (žal) maloštevilčno publiko, zbrano pod odrom Club. Petčlanska zasedba je z romsko glasbo odlično zaključila večer na občinskem dvorišču in s svojim repertoarjem pokazala, da se na letošnji ediciji festivala zares najde nekaj za vse glasbene okuse.

Serija povratnikov na velike odre se je v petek nadaljevala z rockerji Europe in Katrino, za katero boste ugotovili da jo poznate šele takrat, ko vam nekdo omeni Walking on Sunshine. Trideset let stara skladba je nastala pod okriljem takratnih Katrina and the Waves, z zasedbo pa je leta 1997 zmagala na Evroviziji z Love Shine a Light. Če se vam ob teh dveh pesmih še vedno ne utrne lučka, nikar ne skrbite. Kaj več od medlega nastopa res niste zamudili in prav nič predrzno se ne počutim ko zapisujem, da je bila na istem odru mnogo večja zvezda večera Tinkara Kovač.
In ko se je Tinkara na prizorišču Club že malo ogrela, so ob Savinji zagrmeli Europe. Švedi so korenine pognali že v sedemdesetih letih, nato nekajkrat prenehali z delovanjem, leta 2003 pa so se ponovno odločili ustvarjati. Na trenutni turneji predstavljajo zadnjo stvaritev War of Kings, ki je dober odziv doživela tudi v Laškem.
Pred njimi so se na odru potili Sveže amputirana ruka Satrianija, ki bi, kot je za S.A.R.S tudi v navadi, verjetno kvalitetno razplesali vse prisotne, a je bilo kakršnokoli resno miganje zaradi velike gneče pravzaprav nemogoče. To je bil tudi edini trenutek, ko se mi je začelo malo tožiti po lanski lokaciji istoimenskega odra – na travniku v Jagočah.

A organizatorji so po lanskem debaklu glasbo ponovno postavili tja, kamor spada že od začetka. Kar je na nek način sicer dvorezen meč; oder brez vstopnine je zagotovo privabil mnogo večjo množico kakor bi jo sicer, po drugi strani pa je na sobotni večer lokacija pod šolskim igriščem komajda prenesla nepopisno število ljudi.

Zlatorog so namreč takoj po ognjemetu, do napovedane minute natančno, zasedli legendarni Šank Rock. Lanska vnovična združitev zasedbe je očitno obrodila odlične sadove in nič kaj ne pretiravam ko rečem, da jih je v letih premora Pivo in cvetje še kako pogrešalo in potrebovalo. Vokalno odlični Matjaž Jelen, ki mu ob boku skrbno stoji eden najboljših slovenskih kitaristov Bor Zuljan, je ob spremstvu Cveta Polaka na basu, Romana Rateja na bobnih ter Saša Gačnika pred klaviaturami, razpel in razvnel malo starejše nostalgike in malo mlajše nove oboževalce.
Če se je tik ob Savinji več pelo kot plesalo, pa je bilo ravno obratno pod odrom Jubilejnik, kjer je vročico stopnjeval neponovljivi Magnifico. Avtor glasbe filma in nadaljevanke Montevideo, bog te video, je razveselil z balkanskimi ritmi, pomešanimi s svojimi večnimi uspešnicami.

Ker pa festival ni samo glasbeno obarvan, velja omeniti tudi bogat spremljevalni program, za katerega se je letos zdelo, da je prekosil vse prejšnje.
Štiri razstave in trideset preostalih dogodkov, ki so pokrivali področja etnografije, kulture ter športa so vsekakor dokaz, da Pivo in cvetje ne daje poudarka samo tekočem zlatu (pa čeprav je bilo le-to ob pivovarniškem jubileju na voljo za 1,90eur) in hortikulturi, temveč stremi k festivalskim aktivnostim, v katerih prav vsak najde nekaj zase.

Tekst: Manja Črep