Letošnji 56. festival Pivo in cvetje je minil v znamenju dobre domače glasbe, lokalne kulinarike in previdnostnih ukrepov ob epidemiji novega koronavirusa.

Po lanski prisilni pavzi se je festival tokrat predstavil v nekoliko okrnejši izvedbi. V dveh dneh se je tako na enem samem odru zvrstilo šest priljubljenih, izvrstnih domačih glasbenih izvajalcev, ki so v petek in soboto zabavali natanko dvesto zvestih privržencev prireditve. Manjša, a zato nič manj kakovostna je bila na lokalno okolje oprta kulinarična ponudba, ki je po enotni ceni obiskovalcem ponudila dobrote laških chefov. Med drugimi je kuhal chef Marko Pavčnik (restavracija Pavus), a kot vsa leta poprej na meniju tudi tokrat ni bilo moč najti niti enega obroka iz izključno rastlinskih sestavin.

A vendarle so se na festivalsko prizorišče zgrnili večinoma ljubitelji glasbe, ki so pod tako imenovanim VIP odrom uživali v rock in hiphop ritmih. Zaradi zagotavljanja varnosti in ohranjanja javnega zdravja, so se organizatorji to leto odločili glasbeni del festivala izpeljati pod posebnimi pogoji. Oboževalci zasedbe MRFY, Pera Lovšina in Big Foot Mame so se za petkove koncerte potegovali z obljubo, da v Laško pridejo peš. O tem, kolikor jih je resnično ubralo pot pod noge in kdo je malo pogoljufal ne bom sodila, je pa prav vse udeležence pod odrom čakalo pravo razkošje z ležalniki in brezplačno pijačo.

Oder so prvi zavzeli MRFY, zagotovo trenutno najvidnejši predstavniki mlajše generacije rockerjev. Prjatučki Štras, Lenč, Rok in Tomaž so v zanje neznačilnih akustičnih tonih navdušili tudi tiste, ki jih sicer mnogo raje slišimo v udarni, glasni električni verziji, kjer se smejo izživljajo vsak nad svojim inštrumentom. Zasedba poka od medsebojne kemije in gotovo nisem edina, ki si čimprej želi v rokah držati njihov nov album.

Ko se je občinstvo zamenjalo in so prizorišče zasedli imetniki vstopnic za koncert legendarnega Petra Lovšina, smo imeli privilegij prisostvovati izjemnemu spremljevalnemu bandu Skalarji v postavi Igor Leonardi, Julijan Erič, Zlatko Đogić in Riki Zadravec. Izpostaviti velja Julijana Eriča, ki je s svojo energijo praktično zasenčil preostanek zasedbe.

Ob enajsti uri zvečer, ko se je nad mesto dokončno spustila tema in je vročina razprla svoje kremplje, so Big Foot Mama pokazali čemu so ena največjih in najbolj cenjenih skupin pri nas. Na krilih novo izdanega akustičnega prvenca, enostavno poimenovanega Akustika, so publiko razvajali s prerezom bogate tridesetletne kariere in pokazali, da je odločitev o akustičnem albumu padla ob ravno pravem času. Nič ni prijalo bolj, kot ob vokalu nezamenljivega frontmana, večnega boga ljubezni Grega Skočirja vsaj za en dan pozabiti na vse norosti trenutnega sveta.

Brezplačnega piva pa ni zmanjkalo tudi za sobotne pohodnike, ki so v Laško priromali v želji videti svoje najljubše nastopajoče – ta dan so oder vzeli za svojega Nipke in The Nipples, Hamo & Tribute 2 Love ter Šank Rock z gosti.
Nipke se bo za zmeraj zapisal v zgodovino kot prvi hiphop izvajalec na kateremkoli odru Piva in cvetja in vse, kar lahko rečem je končno. S suverenim nastopom je bližje pod oder pritegnil množico oboževalcev in zagotovo dokazal, da ima na tem festivalu svoje mesto tudi rap. Samo upam lahko, da so organizatorji prepoznali kvaliteto in potencial slovenske hiphop scene in to ne bo hkrati tudi zadnji nastop katerega od pripadnikov tovrstne subkulture na odrih Laškega.

Če je večer prej na odru kraljeval bog ljubezni, so na zgodnji sobotni večer nastopili Hamo & Tribute 2 Love, zasedba, ki se poklanja lubezni. V akustiki so zagotovo uigrani bolj kot Big Foot Mama, a nič čudnega, saj imajo za seboj že kar dolgo akustično turnejo Iz4kani, ki so jo za festivalsko priložnost ponovno pripeljali v mesto ob Savinji. In čeprav vokal Matevža Šaleharja Hama v izštirkani verziji še toliko bolj pride do izraza, je potrebno priznati, da je ves šov ukradel eden najvidnejših in najbolj karizmatičnih kitaristov v našem prostoru. Peter Dekleva je njegovo ime in če še nikoli niste bili deležni privilegija slišati njegovih čarovnij … ufff, zamujate. In ni lepo zamujat.

Kar je sledilo po nastopu banda z najlepšimi ključnicami, se je zdelo kot déjà-vu. Šank Rocka ni brez Piva in cvetja ter Piva in cvetja ni brez Šank Rocka. Zasedba, ki o upokojitvi očitno ne razmišlja, malenkost jadra na krilih stare slave, a v isti sapi jim priznam, da še vedno zmorejo pripraviti žur kot so ga včasih. Vokal Matjaža Jelena na trenutke ni več tako zanesljiv in Bor Zuljan ni več nastopač kot je bil, pa vendar je množica dvesto zbranih grl v eno prepevala vse večje uspešnice, nekatere med njimi že kar ponarodele.

Dvesto ljudi na koncertnem prizorišču. Zastonj pijača, a nezaželeno vstajanje iz ležalnikov. Manjko ognjemeta, lunaparka, sladkorne pene, prerivanja med nepregledno množico in prelivanja piva. Manjko občutka normalnosti, občutka iz leta 2019. Je to nova festivalska realnost, ki jo bomo hočeš-nočeš morali sprejeti?