Kot domačinka sem s festivalom Pivo in cvetje rasla, ob njegovi programski usmeritvi spoznavala kakšna glasba mi je všeč in vsako poletje komaj čakala tistih nekaj julijskih dni, ko smo se s prijatelji lahko počutili kot del nečesa zares velikega in pomembnega. Spomnim se, kako sem se v zgodnjih najstniških letih s staršema prepirala o njuni neomajani policijski uri, kako se mi je leta 2001 bog ljubezni Skočirjev Grega podpisal na nek miniaturen listič, ki sva ga s sošolko komajda izprosili za nekim šankom ter spominjam se tudi tega, da je bilo Pivo in cvetje tisti prelomni festival, ko sem si nekje v zgodnjih 2000s doma izposodila analogni fotoaparat in fotografirala svoj prvi koncert v življenju – na film.

Danes nimam več policijske ure, nastopajočih ne lovim naokrog za avtograme in tudi Pivo in cvetje ni več festival, kot sem ga desetletje nazaj nosila v srcu.

Pa vendar se v svoj domači kraj vsako leto vračam v upanju, da ob dogajanju v Laškem spet začutim metulje v trebuhu in vonjam vznemirjenost v zraku. Vsako leto znova sem razočarana in čeprav s težkim srcem, mi del mene pravi, da bo brez korenitih sprememb prav zares šlo samo še navzdol.

A naj začnem z lepimi rečmi.

Kislo vreme iz srede na četrtek jo je organizatorjem želelo zagosti pri vsaj enem izmed obstranskih dogodkov – Mavrično deželo, kotiček za najmlajše, je v osrednjem parku povsem zalilo, travnik pa se je spremenil v blatno brozgo, ki je malo spominjala na tisto iz najboljših dni pokojnega Rock Otočca. A otroci so v četrtek vseeno uživali v prilagojenem druženju na ploščadi Kulturnega centra, za kar gredo odgovornim vse pohvale. V naslednjih dneh se je program vrnil na prvotno prizorišče in mirno lahko zapišem, da je Pivo in cvetje prav zares družini prijazen festival.

Pohvaliti gre tudi letošnjo odsotnost sicer tradicionalnega veličastnega ognjemeta, ki ga je zamenjala vodno-ognjena predstava. O vzrokih za to odločitev ne bom ugibala, se mi pa zdi pravilna in vestna do okolja, ter jo toplo pozdravljam; čeprav je bilo nekaj manjših in krajših pirotehničnih sredstev vseeno izstreljenih kot del predstave na in ob reki Savinji.

Pri pohvalah ne morem mimo trenda privabljanja domačih muzičarjev na velike festivalske odre, saj to pomeni, da je na obzorju veliko dobrega in omembe vrednega slovenskega avtorstva. V četrtek so tako po Laškem odmevali Jackson in Šank Rock na odru Zlatorog in Panda, Prifarski muzikanti z gostoma Anjo Bukovec in Andražem Hribarjem ter Slavko Ivančič na odru Jubilejnik. Čez vikend smo slišali še izjemno perspektivne MRFY, King Foo, stare znance festivala Mi2 ter Ino Shai, Kvintet Dori, Stray Train na čelu z Juretom Golobičem, ki je na konferenci glasbene korporacije Tom Hess v Chicagu letos prejel nagrado za najboljšega kitarista leta, koncertno izjemno dejavno zasedbo Hamo & Tribute 2 Love, po 25 letih združene Sokole, Pankrte in nekaj drugih starih znancev domače glasbene scene. Veseli me predvsem to, da se mlade in še ne toliko uveljavljene bande pripoznava kot kvalitetne in sposobne pritegniti občinstvo, kar se je zelo lepo videlo predvsem ob nastopu MRFY in King Foo.

Tudi sicer so bili koncerti slovenskih glasbenikov res odlično obiskani, zaradi česar me iz leta v leto bolj čudi, da se v mesto ob Savinji vedno znova vabi pri nas ne ravno popularne tuje glasbenike, ki očitno hranijo glasbeno dušo programskega direktorja in njegovih bližnjih, ne pa tudi siceršnje festivalske publike. Festivalsko glasbeno dogajanje naj bi se vrtelo okrog želja množic, mar ne? Slednje so v petek brilijantno dokazali eden najpriljubljenejših domačih bandov Mi2, ki jim je do zadnjega možnega kotička brez posebnega truda uspelo napolniti prizorišče pred odrom Zlatorog – in to do kamor je le lahko seglo oko. Pred njimi so oder greli Phil Campbell & The Bastard Sons, menda eno najbolj zvenečih imen letošnjega Piva in cvetja, a z izjemo nekaj sto oboževalcev ni zasedba nikogar prav zares ganila in pritegnila. Slika je bila sicer nekoliko drugačna že naslednji dan ob nastopu glavnega imena večera The Dead Daisies, a ko pod glasben izbor letošnjega leta potegnem ostro črto, si razen nastopov slovenskih glasbenikov ne bom zapomnila prav nikogar.

Zatorej bi s tem zapisom želela apelirati tudi na odgovorne. Prosim, naj festival Pivo in cvetje 2019 programsko ne bo takšen, kot je bil moj prvi razvit film koncertnih fotografij – slab.

Tekst: Manja Črep
Foto: Monika Bačič