V duhu praznovanja 50. letnice festivala Pivo in Cvetje, se je festival v majhno mestece ob Savinji tokrat vrnil za nekaj dni med 17. in 20. julijem. Pod sloganom ‘Hočem dobro glasbo’ so se na večih odrih zvrstila tako velika, kot tudi malo manjša imena – od domače kolaboracije Andreja Šifrerja z Elevators, Alye, Bilbi, Čukov, prve dame slovenske glasbe Helene Blagne, Dan D, Elvis Jackson itn., pa do Parnega Valjka, Soul Fingers, Triggerfinger, The Winery Dogs, povratnikov Šank Rock s Stevom Stevensom in same legende funka Georgea Clintona. Sliši se kar obetavno, kajne? A pojdimo lepo po vrsti.

V lanskem letu so se organizatorji tradicionalnega julijskega festivala prvič v zgodovini odločili, da del Piva & Cvetja za obiskovalce postane plačljiv. Tako je bilo potrebno za oder Zlatorog s ciljno skupino mladih, pretežno rockersko usmerjenih obiskovalcev, odšteti nekaj evrov, preostali odri v samem centru mesta pa so ostali za poslušalce popolnoma brezplačni. Obiskanost le-teh je ostala v povprečju prejšnjih let, medtem ko je obisk slabih 15 minut hoje izven strogega centra Laškega, kjer se je nahajal oder Zlatorog, drastično upadel. In če so organizatorji letos pričakovali drugačen, boljši razplet tega poglavja zgodbe Piva in Cvetja, so se kajpak motili.

To, da je festival dobil dobro glasbo, drži. Kako je lahko programski direktor festivala Urban Centa v Laško privabil Triggerfinger, The Winery Dogs in Georgea Clintona, še vedno ostaja tiha uganka. Malo manjša skrivnost je ta, da je vsem tem glasbenikom potrebno izplačati dogovorjen honorar, ki ga verjetno ne sprejemajo v obliki piva (khm, komu izmed njih bi sicer to zlahka pripisali) in zatorej je plačljiv oder logična posledica. A ni se obnesel ne lani in ne letos.

V četrtek malo po 21h uri, ko je oder Zlatorog zasedel Bajaga s svojimi Instruktori, je bil pogled na tistih nekaj sto ljudi v publiki naravnost žalosten. Prizorišče se je sicer s prihodom vrhunskih Triggerfinger in kasneje zvedniških The Winery Dogs nekoliko napolnilo, a tistih 600 ljudi, kolikor so nekateri mediji ocenili da jih je bilo, še vedno ni odsevalo stare slave festivala, ko se v množici ljudi dobesedno nisi mogel premakniti za meter naprej.

Velja omeniti tudi nastop Vaska Atanasovskega, ki se je zgodil na brezplačnem odru Club, postavljenem na občinskem dvorišču. Suveren nastop, po odzivu všečen tudi občinstvu, sva s fotografinjo morali predčasno zapustiti. Da bi ujeli še zadnjih nekaj minut Bajage v Jagočah, namreč. Razdelitev odrov se je izkazala za malce neposrečeno za tiste obiskovalce z različnim glasbenim okusom, ki zaradi zamudne logistike niso morali ujeti vseh nastopov, ki bi si jih sicer želeli. Sama sem ta dan poleg Triggerfinger želela videti tudi Andreja Šifrerja z Elevators, a si zaradi vsega skupaj 30 minut dolge hoje od enega do drugega prizorišča ter nazaj, tega nisem mogla privoščiti. Škoda.

Petek zvečer je ponudil malo drugačno sliko. Šank Rock, ki so se po skoraj štirih letih premora ponovno, ekskluzivno zbrali (v sicer nepopolni zasedbi), so pod oder pritegnili množico gorečih nostalgikov. Band, ki je pred leti veljal za sestavni del inventarja festivala, je dokazal da so njegovi člani kljub daljši odsotnosti z odrov v vrhunski formi in željni nastopanja. Slednje se je dalo sklepati iz nadvse zadovoljnih obrazov frontmana Matjaža Jelena in odličnega kitarista Bora Zuljana, za katera se je zdelo kakor da sta obstala v časih stare slave – Jelen je iz omare potegnil stare strgane kavbojke, Zuljan pa značilno rutko, ki je na mestu kolikor toliko držala tipično 80′s natupirano pričesko. Na odru se jim je poleg Natalije Verboten pridružil Steve Stevens, s katerim so za to priložnost ustanovili Steve Stevens Beer Band. Stevens, ki je v svoji karieri igral med drugim z Michaelom Jacksonom, še vedno pa igra v spremljevalnem bandu Billy Idola, je z Grammyjem nagrajen kitarist, iz katerega veje prav posebna karizma. S Šank Rock so bili presenetljivo uigrani in petkov večer je tako pod Zlatorogov oder pritegnil daleč največ obiskovalcev letošnje izdaje festivala.

Iz tega lahko bralci sklepate, da je bila obiskanost plačljivega odra v soboto, ko se v mesto navadno zgrne vsako leto rekordno število obiskovalcev, bolj uboga. Po nastopu Elvis Jackson se je še tisto nekaj malega ljudi razpršilo vsenaokoli. Videti je bilo da želijo kamorkoli drugam, samo pod oder, ki so ga zasedli Soul Fingers ne. Tudi po koncu njihovega sicer precej povprečnega nastopa, ko je na Zlatorogova tla stopil George Clinton s svojo mnogoštevilčno zasedbo, je pogled na prizorišče razkril precej žalostno sliko. A nekaj mi vseeno pravi, da se organizatorji iz teh dveh let ne bodo naučili ničesar.

Naj se pri koncu dotaknem še etnografskega vidika festivala, katerega obiskovalci mnogokrat spregledajo oziroma nanj pozabijo. V namen obujanja etnografske dediščine je v mestu vsako leto postavljena etno vasica, kjer gospodinje iz Laškega in okolice predstavljajo stare načine peke kruha in domačih peciv, prirejajo prikaz šeg in navad naših prednikov, ter odgrinjajo tančice kulturne in zgodovinske dediščine.

Festival se je tako končal v nedeljo s tradicionalno etnološko parado Pivo in Cvetje, v kateri seveda niso manjkale laške mažoretke ob spremljavi domače pihalne godbe. V povorki po ulicah mesta so se letos predstavili tudi do sedaj poročeni pari, ki so si večno zvestobo po starih običajih obljubili prav na preteklih etnografsko obarvanih ohcetih v sklopu Piva in Cvetja.

V središče mesta so se sicer v soboto do 22. ure, ko se je nad mestom razbesnel veličasten ognjemet, valile trume množic. Očitno željne brezplačne glasbe in morda tudi nefiltriranega piva, po katerem na festivalu že leta goreče posegajo najbolj zagrizeni pivci. Morda tipičen obiskovalec Piva in Cvetja vendarle noče dobre glasbe. Verjetno si želi samo dobro pivo za dva evra in bande, ki igrajo na vsaki vaški veselici, saj se njih koncerta naslednji dan praviloma tako ali tako ne spomni in mu je posledično za to tudi vseeno.

Tekst: Manja Črep
Foto: Monika Bačič