Parkway Drive so eden izmed bendov, ki potrjuje teorijo, da mnogo hardcore bendov novega vala prihaja iz Avstralije. Že samo dejstvo, da je Joe Baressi produciral njihov tretji album, pove veliko o njihovi kvaliteti. Čeprav meni zvenijo podobno kot Killswitch Engage je na njih nekaj posebnega, kar jih razlikuje od drugih glasbenikov na metalcore sceni. Medtem, ko drugi metalcorovci ohranjajo resen in “bad-ass” pristop, dajejo Parkway Drive bolj vtis skupine surferjev iz plaž Brisbanea kot jeznih in depresivnih metalcev. Ta sproščen odnos je eden njihovih najpomembnejših adutov saj transformirajo pozitivno energijo med publiko, medtem ko igrajo agresivno in resno glasbo.

Poleg emo najstnikov in hardcore fenov v upanju, da bi slišali vsaj en hardcore komad (kaj metalcore sploh je? Je metal igran iz strani ljudi, ki POSLUŠAJO hardcore), je bilo med koncertom nekaj zares zabavnih trenutkov. Takoj sem opazil cel kup ljudi v japonkah, napihljive blazine, plastične morske pse, in kup drugih dodatkov, ki jih najdemo na vsaki spodobni plaži. Zame najbolj zabaven trenutek se je zgodil med pozno tonsko vajo. Očitno je prišel bend v Ljubljano prepozno, saj so morali opraviti tonsko vajo po tem, ko sta dve predskupini že odigrali in je bila publika že zbrana. Gala Hala bi res morala investirati v boljši zvočni sistem… Zvok na zunanjem odru Gale hale je zanič saj se odbija od sten in konča na železniški postaji. Potem je Ben Gordon, meni najbolj smešen član benda prišel na oder in začel sam testirati zvok, od bobnov pa vse do vokala. In vsakič, ko je poskušal testirati mikrofon, ga je spremljalo pozdravljanje neučakane publike. Celo mašina za dim je bila testirana MEDTEM, ko je Ben preizkušal zvok.

Ko je bend končno zasedel oder po 45-minutni zamudi, je bil začetek dober. Publika je podivjala in sam sem imel težko nalogo se izogibati mulcem polnim energije, ki so skakali iz odra in metali napihljive morske pse vse naokrog. Zvok , kot posledica poznega in hitrega soundchecka je bil slab, kar pa ni motile fanov. Bend je igral mešanico komadov iz vseh štirih albumov približno uro in pol. Konec koncev so bili tisti, ki so prišli poslušati svoje heroje, verjetno zadovoljni. Jaz pa sem prišel domov z vtisom, da me je udarila stena hrupa z vreščečimi vokali, kjer se skorajda ni dalo prepoznati pesmi. No, me je vsaj dobro pretreslo. “Surf’s up, pal!” (Bruce Willis, Last boy scout)

Tekst: Nemanja Živić