Od politega piva lepljiva tla že pri uvodni pesmi, poskusi plezanja na oder, manjši mosh-pit, skorajšnja obogatitev kitaristovega pedal boarda z dodatno funkcijo efekta razlitih alkoholov in vsesplošno rajanje prvih vrst, od koder je bolj hote kakor ponesreči ena izmed obiskovalk domov odšla prepojena z vonjem hmeljskega napitka, ki ji ga je nekdo zlil na glavo. Ne, ne opisujem dogajanja na divjem punk festivalu, temveč govorim o zaključnem koncertu 19. Orto festa, ki ga je z odliko opravil Omar Naber s svojim bandom.

Kot nekdo, ki Omarjeve glasbe ne pozna preveč dobro in se z njegovimi koncerti poprej še ni seznanil, nisem imel niti ohlapne predstave, kaj od špila pričakovati. Zato je bil nastop, ki ga je dvakratni slovenski predstavnik tekmovanja za najboljšo evrovizijsko pesem dostavil v solidno polnem Orto baru, toliko večje presenečenje.

Udaren začetek s Krasen dan je že kar takoj nakazal, da je celotnemu bandu zelo dobro jasno, kako se stvarem streže. Omar, ki je v svoji bogati karieri okusil tudi odre izven naših meja, se je z izborom spremljevalne zasedbe obkrožil z izkušenimi glasbeniki, kateri vsak zase izžarevajo ravno dovolj energije, da delujejo kot kohezivna celota, a hkrati vodilnemu členu prepuščajo prostor na mestu frontmana in ne rinejo v ospredje.
Tja so sicer za kratek čas stopili glasbeni gostje, izmed katerih je najbolj navdušil mladi kitarist Marko, najstnik, ki se z instrumentom šele dobro spoznava, a je kljub temu suvereno odigral Vse, kar si želiš. Omar je pomoč pri vokalu dobil tudi med priredbo I Want To Break Free, nekoliko neposrečen pa je bil izbor vokalnih gostov pri skladbi Stop, ki je bolj, kot zmagovalna pesem EME 2005 zvenela kakor slaba verzija karaok.

Z izjemo tega manjšega spodrsljaja, sobotnemu večeru ne gre prav ničesar očitati. Obiskovalci smo dobili konkretno dozo rocka z nekaj jokajočimi (beri: baladnimi) momenti, ki so bili v seznam izvajanih pesmi dodani v ravno pravšnji meri, da se je v razgreti zgornji dvorani Orto bara dalo vmes malo zadihati in srkniti požirek ali dva. Naberjeve pevske sposobnosti tako ali drugače niso bile nikoli pod vprašajem in kot malenkost zahtevnejši poslušalec mirno trdim, da je njegova vokalna kondicija v živo izjemno prepričljiva in suverena tudi takrat, ko se loti priredb pokojnega Freddie Mercuryja.

Več kot uro in pol trajajoč koncert je pustil zelo dober vtis in navkljub temu, da precej pogosto zahajam na koncerte (tudi) slovenskih glasbenikov, bi si po videnem in slišanem za zaključek Orto festa težko zamislil koga primernejšega. Tako se mi tudi povsem upravičeno poraja misel, ali ne gre morda za enega izmed najbolj podcenjenih domačih avtorjev, ki dobiva premalo tako medijske pozornosti, kot tudi pozornosti splošne javnosti. A glede na včeraj prisotno divjo publiko, se za nadaljnjo glasbeno kariero Omarja Naberja verjetno vseeno ne gre bati.

Tekst: David Trofenik
Foto: Manja Črep