Če jih niste spoznali s pesmijo Naj sije v očeh, ki se je nekoč agresivno predvajala med oglasi ene izmed komercialnih televizij, ste jih nedvomno spoznali v sklopu tekmovanja za pesem Evrovizije 2014. Muff so na Emi zasedli drugo mesto, 15. novembra pa so v ljubljanskem Cirkusu priredili koncert ob izidu svoje prve plošče.

In kakšna škoda, da ravno tam. Po polovici prve pesmi je bilo jasno, da je zvok v dvorani zelo daleč od takega, kakršnega bi človek pričakoval na spodobnem koncertu. Vsega je bilo enostavno preveč – zvočno preveč naprej potisnjeni bobni, preglasna kitara, na trenutke je bil moteč celo bas. Tudi vokal Senidah, ki je v črnem kombinezonu izgledala prekrasno, je bil večino časa vsepovprek. Zvok je bil soliden samo takrat, ko sem si ušesa pokrila z rokami in udušila vso odvečno jakost; vendar obiskovalci koncertov nismo tam zato, da bi si rinili prste v slušne kanale. Mogoče je imel tonski tehnik slab dan, morda Cirkus ni prizorišče za koncerte. A tisti, ki so prišli izključno na koncert in jih DJ program po njem ni zanimal, za svoj denar niso dobili dovolj. Dobili so sicer uigran band, ki na odru ni slišal drug drugega, medtem ko smo ostali slišali čisto preveč.

A ob tej kritiki naj pohvalim zasedbo, še posebej Senidah, ki se je navkljub temu trudila iz dane situacije potegniti najboljše. Prisotne je bilo nekaj vidne nervoze, kakšen njen nagovor občinstva je bil povsem nepotreben vendar bilo je jasno, da si zasedba želi samo potešiti lačno množico. Slednja je bila sicer lačna tudi hektolitrov alkohola in nikoli končanega prerivanja od točilnega pulta na floor in nazaj.

Po dobri uri nastopa so Muff ob spremljavi bučnega aplavza zaključili okoli ene zjutraj. Mera je bila ravno dovolj polna, DJ na after partyju pa tako odličen, da je bila v dvorani zadovoljiva gneča tudi nekaj čez tretjo.

Tekst: Manja Črep
Foto: Marko Delbello Ocepek