Vsi goli padejo,
ko vrata so slečeno sama

še nori obstanejo,
kadar se srečajo z nama

in blazni razumejo,
ko kri mi nori ta omama

se rime zataknejo,
moj je privid to telo*

A niso bili privid in čeprav ne čisto blazni, smo razumeli. Lubezen je namreč povsem lahko razvozlati kadar ti jo podaja band, kot je Hamo & Tribute 2 Love.

Koncert ob izdaji zgoščenke 3P so odprli intimno in ranljivo s skladbo Telo, ki je dala jasno vedeti, da to ne bo in ne more biti samo še en špil. Magija, ki je sproščala kemijo med zasedbo in razprodano Cvetličarno, se je razvila v skorajda triurno predstavitev plošče, med katero smo bili popeljani na trip z ravno pravim razmerjem med novim in starim, ter divjim in umirjenim.

Čeprav je album v vinilni izdaji izšel februarja, je cedejka luč sveta ugledala šele na hladen četrtkov novembrski večer. Dodali so ji še tri neizdane skladbe – Dolgo nisva pila (ft. Rudi Bučar), Prepovedana tla in Tud za naju dva v duetu z Renato Mohorič.

Slednji smo slišali tudi v živo, pa vendar publike razumljivo nič ni dvignilo bolj, kot Govori mi grdo, Gospod, Ona gre, Gospa Magister, Na na na, Rabm tebe, Greva še mal dlje in, seveda, Rožice.

Če bi človek nekako pričakoval, da bo večinoma najstniškem občinstvu prve vrste utrip višal Hamo, bi pričakoval narobe. Klub oboževalcev Petra Dekleve bi kitaristu verjetno z največjim zanosom brisal pot z obraza, medtem ko je Martin Janežič-Buco/Bela senca zgodba iz nekega povsem drugega vesolja. Okoli bobnarja se je namreč ustvaril pravi kult in na kateremkoli špilu zasedbe bo njegovo ime skandirano tolikokrat, da se naključen obiskovalec verjetno malo zmedeno začne spraševat, kaj za vraga se dogaja. Tisti bolj pozorni so med publiko morda opazili nekaj redkih majic z napisom Buco Buco Buco, ki sicer (žal) niso v prodaji, so pa dokaz, da je hype okrog Martina Bele sence še kako resničen.

Ob tako konsistentnem špilu, ki je oboževalce z enako intenziteto vodil iz enega komada v drugega, se mi zdi kar malo nepošteno izbrati en sam vrhunec. Na nek način je to bila že uvodna pesem večera, prej omenjena Telo, a tisti pravi moment, ko te res odpelje, je bil dosežen ob Gremo se igrat boga. Kombinacija vizualnih učinkov, Hamovega slečenega glasu in Deklevinih solo vložkov naježi dlačice na tilniku in umiri srce. Kadar ob tej podaljšani koncertni verziji zapreš oči, se čas preprosto ustavi. In zasedba igra tebi, samo tebi. Zdi se, kakor da daleč naokrog ni ničesar več. Kakor, da je vse okej. Tam si, glasba te hrani in tvoje misli so mirne, čiste. To je vse, kar rabiš v tistem trenutku.

Na tem mestu naj vmes vrinem tudi misel, ki bi jo moral zapisati že kdo pred menoj – Peter Dekleva je brez kančka dvoma trenutno najboljši slovenski koncertni kitarist.

Ko se je ura že nevarno prelivala v naslednji dan, se je bežigrajski mraz spremenil v Vreme za lubezen. Besedilo, ki se je kot vizualija predvajalo za bandom, niti ni bilo potrebno – občinstvo je naredilo zajeten del domače naloge in tekst zrecitiralo, kot bi bil njihov. Posvojen. Kar na nek način pravzaprav tudi je; Hamo & Tribute 2 Love smo posvojili, naredili za svoje. Naše. Tudi to je razlog, da več kot tisoč grl, ene koncertno najdejavnejših zasedb kar ni in ni želelo spustiti z odra. Zato je Martin Bela senca vzel stvari v svoje roke, prevzel mikrofon in ob spremljavi Denisa Horvata na klaviaturah suvereno odpel še Do You Believe in Love. Vidno utrujeni fantje so se nato po krajši, mogoče niti ne potrebni zafrkanciji priklonili odlični publiki, se odšli za nekaj minut shladit in potem dobršen del časa namenili še tradicionalnemu druženju z oboževalci.

Končni izkupiček? Strgane najlonke, razmazana šminka, prasketajoče se grlo, s pivom polit ruzak in … Lubezen. Veliko nje.

Tekst: Manja Črep
Foto: Danila Rijavec

*Hamo & Tribute 2 Love – Telo