Ne zgodi se mi velikokrat, da moram noč po koncertu najprej prespati, preden si dokončno ustvarim mnenje o dogodku. God Is An Astronaut so včeraj v Kinu Šiški dosegli ravno to – pustili so mi veliko manevrskega prostora za razmišljanje kaj se je pravzaprav dogajalo v katedrali.

God Is An Astronaut za slovensko občinstvo niso popolni neznanci. Kino Šiška so obiskali tretje leto zapored, tokrat z novim albumom Origins in na natanko isti datum, kakor prvič. Takrat so bili precej izjemni; v lanskem letu skorajda vrhunski, letos pa… Pravzaprav sem neodločena. Morebiti lahko krivdo pripišem Originis, ki roko na srce ni ravno moj najljubši album, ali pa samemu dejstvu, da je trikrat v treh letih mogoče malo prepogosto in pričakovanja občinstva previsoka. Letvico so namreč tako prvič kot drugič postavili zelo visoko in pričakovati je bilo, da bomo doživeli najmanj koncert polletja, če ne že kar leta. Pa nismo.

Spomnim se, kako je klaviaturist/kitarist Jamie Dean leta 2012 deloval na odru. Takrat je bil v skupini pičlih nekaj mesecev in njegova odrska prezenca je kar kričala »Look mum, I’m in the band!« Še vedno je nekaj podobnega v njemu, a tokrat z malo več ošabnosti in manj skromnosti; zagotovo je na odru glavni zabavljač. Sploh, če ga primerjamo z vedno zadržano in mirno bratsko navezo Kinsella – tako Torsten kot tudi Niels sta se zaprla v nek svoj svet, kakor da bi bila njuna edina naloga odigrati koncert do konca, ne glede na to ali se z GIAA in občinstvom splete energija ali pač ne. Stephen Whelan za bobni, ki je imel tokrat (kot se je na svojem Facebook profilu izrazil sam) najboljši sedež v hiši, je bil nekaj vmes. Osredotočen na pretepanje bobnov s tu in tam kakšnim nasmeškom za publiko, ki jo je bilo v primerjavi s prejšnjima koncertoma občutno manj. Morda je bila res kriva prepogostost pojavljanja v našem že tako ne preveč razvejanem koncertnem prostoru, dejstvo, da je torek še vedno dan med delovnim tednom ali pa kaj drugega, a katedrala ni ravno pokala po šivih. Tudi energija, ki jo je bilo čutiti med prvima dvema obiskoma, je izzvenela in se dvignila šele ob dodatku treh trših skladb, ob katerih poslušalec ne more biti več ravnodušen. Vendar je škoda, da so Red Moon Lagoon, Suicide by Star in Route 666 pustili na kupu povsem za konec. Že res, da je bil to malodane popoln zaključek, a še vedno govorimo samo o popolnosti zaključka in ne celotnega koncerta. In, da se razumemo, seveda so imeli vmes tudi svetle trenutke. Veliko njih. Prvič smo v Ljubljani v živo slišali A Deafening Distance, postregli so nam tudi s povsem novo pesmijo Dark Passenger in nekaj nespornimi zmagovalci prejšnjih plošč (All is Violent, All is Bright, Echoes, Fragile, Worlds in Collision, From Dust to the Beyond, Fire Flies and Empty Skies), ter seveda s tistimi komadi, ki kot sama plošča Origins še čakajo, da postanejo hit.

Danes zjutraj sem tako končno našla besedo, s katero bi opisala včerajšnje doživetje. Odraslost. God Is An Astronaut so kot zasedba odrasli in dozoreli. Tako, kot je Origins kot album v primerjavi s šesterico prejšnjih izdelkov na nekem drugem nivoju, tako je bil na tem nivoju tudi šišenski koncert. Nikakor ne slab, samo drugačen.

Tekst: Klara Skaza