Flow. Festival, ki se v finskih Helsinkih odvija že od leta 2004, je letos prvič pokukal izven svojih domačih meja in pristal v Ljubljani. Obljubljal je vrhunsko zveneča imena in netipično festivalsko ponudbe hrane. Obljubljal je veliko.

In veliko tudi dal.

V ambientu Tobačne, izkazala se je kot odlično festivalsko prizorišče, je tri dni potekal dogodek, ki za marsikoga ni tipična slika poletnega festivala. Postavljen skorajda v središče mesta, obdan z betonom in urbano naseljenim okoljem, brez možnosti kampiranja ali valjanja po blatu in z line-upom, ki vključuje skrbno izbrane glasbenike, zagotovo ne predstavlja prve asociacije na nekaj dni festivalskega življenja. A vse to se je pravzaprav izkazalo za odlično potezo.

Če že kar takoj na začetku razčistimo – Flow ni tipični študentski žur. Je pravzaprav daleč od tega. Tudi cena tridnevne vstopnice ni ravno prijazna študentskemu žepu. Nekaj več kot 90 eur za en vikend se morda zdi ogromno, a na nek način vendarle ni. Cena se konec koncev upraviči z listo nastopajočih in nadstandardno izbiro hrane, ki je potešila še tako izbirne želodce. Nekje na konici jezika je bilo na primer možno okusiti tudi malo Beneškega bienala, s katerim je umetnik Jaša v spremljevalnem programu povezal Flow. Ko omenim še pop-up store, kjer so se imeli možnost predstaviti nadobudni mladi ustvarjalci in podjetniki postane jasno, da je novo pridobljeni ljubljanski festival namenjenim tistim, ki si želijo nekaj več.

Ko sva se tako s prijateljico v petek popoldan udobno namestili na eni izmed barvitih klopi, domiselno sestavljenih iz palet, je v zraku visel vonj po nečem drugačnem. No, po mešanici indijske hrane, zmešane z dobro pečenimi steaki in slovenskimi dobrotami.
Zvečer so za vse tiste, ki so jih srbele pete, na glavnem odru poskrbeli Metronomy, ljubitelji elektronske glasbe pa so na svoj račun prišli ob setu DJ Kozeja in Derrick Maya. Na tej točki velja omeniti tudi Gallery Bar, ki je na poti od enega do drugega prizorišča prijetno skrbel za glasbeno podlago; v petek so tako večerne sprehode lajšali Bakto, Ule Nakova in Ichisan.

Čeprav je dež sobotnega popoldneva temeljito spral prah iz ljubljanskih ulic, Flow ni popustil. Mini vrhunec sobotnega večera sta bila zagotovo Killer Mike in El-P, dvojec ki pod imenom Run The Jewels zastopa ameriške barve. Dobro razpoložen duet nabrušenih jezikov, kritičnih lirik in na trenutke težkih beatov, je dodobra razvnel prve vrste, katere so po zaključku rednega dela složno vzklikale »RTJ« in hip hoperja popeljale nazaj na oder za še eno pesem več.

In ko smo se s kolegi še vedno pogovarjali kako hudo dobro sta zvenela, sta svoj izjemen nastop pričela Pet Shop Boys. Neil Tennant in Chris Lowe ustvarjata že od zgodnjih osemdesetih let, svoj premierni obisk Slovenije pa sta zakoličila ravno na glavnem odru Flow Festivala. Neverjetno dovršene vizualije, postrežene s premišljenimi koreografijami in prekrasno kostumografijo, so razsvetlile Tobačno in marsikoga pustile velikih oči ter odprtih ust.

Ne gre se torej čuditi, da so bila nedeljska pričakovanja do še enega velikega imena, Róisín Murphy, višja od neba. A namesto občutka popolne ekstaze, je Irka pustila malo grenkega priokusa. Sicer povsem korektnemu nastopu je manjkalo »nekaj tistega«; tistega, kar bi iz dobrega naredilo najboljše.

V najboljšega pa se vsekakor lahko razvije festival kot tak. Že v samem štartu dobro zastavljen pod budnim očesom velikega finskega brata, pravzaprav ni imel opaznih porodnih krčev. Če je Ljubljana v zadnjem junijskem vikendu pridobila festival, ki se bo kot v Helsinkih razvil v tradicionalnega, bo seveda pokazal šele čas (in verjetno tudi številke). A temelji so brez dvoma dobro položeni.

Tekst: Manja Črep