Končno, KONČNO so se v Slovenijo prikradli tudi srbski reperji Bad Copy. Gre za skupino treh MCjev (Wikluh Sky, Ajs Nigrutin, Timbe), ki je prvi album z naslovom Orbod mebej (preberi nazaj) izdala že sedaj davnega leta 1996. Za prvi album osebno težko rečem, da je pretirano poslušljiv, vendar so z njim nakazali »zajebanstki« stil, katerega se držijo še danes. Sam sem jih odkril pred štirimi leti, ko sem se ponovno začel zanimati za žanr. Pritegnil me je komad »Uno, due, tre«, ki je tako banalen, da je že genialen. Sama produkcija albuma (Sve sami hedovi), iz katerega je ta singl pa je že na veliko višjem nivoju. 2006 je bilo leto, ko so v svet poslali album Najgori do sada. Potem pa je v svetu Bad Copy zavladalo zatišje, ki so ga prekinili letos z novo izdajo z naslovom Krigle. In ta album so nam prišli predstaviti tudi petek.

Po eni strani je velika sreča, da je bil to njihov prvi koncert v naših logih, saj sem se lahko nadejal predstavitve vseh njihovih najboljših del. Koncert se je začel s klasično repersko zamudo. Po začetni uri, 21:00, je bil naslednji mejnik 22:30, na koncu pa se je mašinerija zagnala še slabo uro kasneje. Ker sem zato malo zamudil začetek, me je najprej presenetil zares pošten obisk. Lahko bi rekel, da je bila Gala Hala nabito polna. Iz odra pa je odmevalo » prste pod pazduh« kar je publika sprejela, tako da je bil začetek pričakovano simpatično glup. Na moje veliko veselje so začeli s komadom Uno, due, tre… k sreči ga znam na pamet naprej in nazaj, zato se nisem preveč sekiral, ker je bil zvok na začetku zelo čuden, tudi basi so bili preveč tihi. Najbolj pa sem se ustrašil za potek koncerta potem, ko je Wikluh Sky, ki je tudi pevec, zadolžen za refrene, odprl usta. Imel je napreč takšen vokal, kot bi izpil ves arktični led in ga poplaknil z dvema tonama zmrznjenega kita grbavca. Presenetljivo sta se tako zvok, kot njegov vokal relativno kmalu popravila. Nizati so začeli en hit za drugim. Bend ima srečo ali bolje rečeno znanje, da ima praktično vsak komad, ki ga naredijo, potencial, da postane naslednji hit. Pronicljiva besedila, podkrepljena z veliko mero pravega srbskega humorja, z vrhunskimi podlagami in s tremi zelo značilnimi vokali MCjev, so poskrbeli, da se je po desetih minutah cela dvorana zibala, skakala, drla in se na splošno zabavala. Mogoče je malo šepal zvok na mikrofonih, saj je obiskovalec, ki ne pozna komadov, težko sledil besedilu. Za mene pa je vse skupaj izpadlo underground vrhunsko.
Koncert je trajal uro in pol ali pa še več, saj sem v splošni evforiji pozabil gledati na uro. Predstavili so nam večino bolj znanih pesmi, je pa res, da bi se lahko odločili za povsem drugo setlisto pa bi bilo še vedno zabavno in intrigantno. Celotno vzdušje je bilo zelo domače, videlo se je da fantje uživajo na odru, hkrati pa se je zabavala tudi publika. Predzadnja pesem je bil komad Metalac, z zelo izrazitim udarnim refrenom, ki je napolnil prostor z energijo. Za konec so na oder povabili, z zagotovili, da se jih ne bodo dotikali, še venec lepih slovenskih deklet in skupaj so zapeli »ja bih želeo da jebem sve, od moje devojke drugarice…«. Simpatično. Po pozivanju, da bi vendarle želeli še malo več, sta se na oder vrnila Wikluh in Timbe in na podlage DJ-a Sunny Suna začela freestylati, kot bi jima šlo za življenje. Odličen bonus že tako vrhunskega dogodka. Sam sem videl, da veliko dlje od tega ne bo šlo in upam, da je bilo res tako, zato sem se pred navalom množice počasi začel premikati proti izhodu.

Če bo slučajno kdo prebral tale report, ga toplo vabim, ne glede na to kakšno zvrst glasbe posluša, da si zavrti katerega izmed slišanih komadov: Dzastin Biberi, Uno due tre, Posle 10, Metalac, Bad Copy žoor, Sise in tako dalje. Prepričan sem, da se boste, če vam je ostalo v na splošno bolj žalostnem svetu še kaj smisla za humor, našli v komadih, ob njih sprostili in zabavali.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Miha Guštin