Ob devetih zveèer se vrata prizorišèa konèno odprejo. Prièa smo še zadnjim opravkom tehnikov na odru. Od uglaševanja inštrumentov, preizkušnje mikrofonov in pa tisto glavno: oskrba »delovnih mest« z osve¾ilnimi pijaèami (beri: ohlajen Guinnes).

Nekaj èez pol deseto na oder konèno stopi sedemèlanska v Los Angelesu delujoèa zasedba, ki jo je leta 1997 ustanovil izseljeni Irec, sedaj frontman skupine, Dave King. Ob njem njegova izvoljenka Bridget Regan (pišèali, violina),  Dennis Casey (kitara, vokal), Matt Hensley (harmonika), Nathen Maxwell (bas kitara, vokal), Bob Schmidt (mandolina, buzuki, banjo) in bobnar George Schwindt.

Pred koncem uvodnega komada, ki mno¾ico dobesedno spravi v zrak Dave publiki ¾e nazdravi z lepo ohlajenim pivom. Nekako se je paè moral oddol¾iti za vneto skandiranje publike še pred samim špilom.

Lep, udaren zaèetek, ki napoveduje, da bo tokrat dvorana na preizkušnji statike. Od prvega do zadnjega komada se v dvorani v glavnem pleše pogo, tisti pravi, lepi, kulturni…nabit s pozitivno energijo. Na sreèo frontman Dave  koncert vodi natanko tako, da si obèinstvo za silo opomore po vsakem komadu. S svojimi humornimi vlo¾ki in z navdušenjem nad obèinstvom svoji zasedbi razprodani Katedrali privošèi kratke postanke. Prav tako tistim udarnim komadom sledijo tisti nekoliko bolj umirjeni, pa še vedno v Flogging Mollyevski, da mno¾ica zadiha s polnimi pljuèi.

Piva, ki si ga zasedba privošèi na odru je dele¾na tudi publika v prvih vrstah. Fantje paè vedo kaj je ¾eja.

V dobrih dveh urah nam enkraten skupek pozitivcev predstavil svoje udejstvovanje na glasbeni sceni od leta 1997 in pa njihov zadnji izdelek z naslovom Speed of Darkness. Videti in èutiti je, da so fantje in dekle garaèi, saj koncertirajo veliko veè kot povpreèni rock bandi. Izvedba in scenski nastop sta dodelana, obenem pa spontana.

Prav tako se pri snemanju svojih izdelkov zanašajo sami nase, saj so zase in za njim podobne ustanovili svojo zalo¾bo.

Koncert je bil zakljuèen svojevrstno. Z zadnjim komadom v dodatku The Seven Deadly Sins je zasedba odlo¾ila svoje inštrumente, iz zvoènikov pa je zadonela Always Look On Bright Side Of Life – optimistièna Monthy Phytonovska himna. Èlani zasedbe so zaplesali na odru, se rokovali in pristno objemali z obo¾evalci, mednje razdelili ves »potrošni material« – od kitarskih trzalic, bobnarskih palic pa vse do opne bobna, na katerem je bilo napisano spominsko posvetilo. Bob Schmid pa si je za konec privošèil še stage diving.

Konèna ocena: koncert ni bil le koncert ampak enkratno do¾ivetje. Sam bend je lahko za zgled ogromno kvazi zvezdnikom, Kinu Šiška pa…kapo dol za izbor!

Veè fotografij s koncerta pa si lahko ¾e ogledate v Infosceni.