Fakultete

Ni komentarjev

Naša življenja so z vajeti, s katerimi smo nekoč sami uravnavali smer, tok, pot, ki bi jo naj ubrali, že zdavnaj ušla. Namesto nas so že zdavnaj pričele odločati skupnosti, ki jim zavoljo spleta naključnih okoliščin pripadamo, ki od nas zahtevajo edinole "neomajno zvestobo" ; produkti konceptov kolektivne zavesti so naši starši, učitelji, v vlogi nekakšnih "vzgojiteljev", ki so se svoj čas, prav tako nič krivi, nič dolžni, posnemajoč svoje starše, vzgojitelje, "kolektivno" ujeli v mrežo "pajka, ki počasi, a zanesljivo zastruplja njihov razum, ubije svobodnega duha, ga prežveči, mu doda svojo resnico in ji nadene auro boja za skupno dobro"…
Ko nas je še možno oblikovati, ko je še možno predreti "himen naše intelektualne nedolžnosti" in nam vsaditi, oblikovati aksiome, ki bodo postali "kitajski zid" naših prepričanj, naše majhne, nedolžne možgane, kot so svoj čas "lobotomizirali" njih, napolnijo z idejami o sanjah, za katere je "treba in se splača živeti". Naslednji korak je, ko nam zabičajo, da edina pot do izpolnitve, dosega poprej nam idealiziranih "ciljev", vodi prek življenja dolge manifestacije pridnosti, marljivosti, ponižnosti, konformizma, uniformiranosti, nakar nas pahnejo v ustanove, kjer lahko privzgojene "vrednote, vrline, kreposti", ki "smo se jih naučili doma", pričnemo dokazovati, prikazovati – osnovne šole, gimnazije, fakultete.
Med potjo, na kateri izgubimo še zadnje zametke "svobodnega duha" in lastne identitete, ki sta morda tlela, tičala v nas, radi zamolčijo dejstvo, da fakultete niso nič izjemnega, privilegiranega, za kakršne nam jih prikazujejo, da so namenjene le produciranju, manufakturiranju mediokritetne raje, ki "zgolj služi namenu", ne pa tudi sokreiranju lastnih smotrov in da je, navsezadnje, zavoljo številčnosti te raje, temu primerno tudi plačilo, ki je – zgolj mediokritetno, povprečno., ne presežno, kot so nas, tudi sami nevedni, zavedeni, "slepili", ko so nam z vso silno sladkobnostjo v ustih in besedah, pripovedovali o "izjemnosti in kasnejših privilegijih, ki da izvirajo iz univerzitetnega študija".
Seveda nam nihče ni povedal, da fakultetna diploma predstavlja le statusni simbol, svojevrstno "vstopnico za gondolo, v kateri se šele pričnejo nadaljnja pogajanja z vetrom, silami, ki delujejo nanjo in močjo zajle, ki celotno konstrukcijo drži, ter motorja, ki jo poganja."
S samoprevaro se nekako podamo v svet zaposlovanja in s samoprevaro nadaljujemo naš "življenje dolgi križev pot" za dosego naših "ciljev", dokler se, prav kmalu, pa čeprav deziluzionirani, a vpeti v "mašinerijo, ki nam ne da zadihati", znajdemo v "življenski špirali", kjer nimamo nikaršne volje, ne energije razmišljati o čemerkoli drugem, kot o poceni, lahkotni zabavi, ob kateri nam ni treba upreči možganov. In zabavo nam, poceni in lahkotno, "po razumni ceni", podprto z avtosugestivnostjo v "državi služeče delo uprežene raje", v slogu slovite rimske, "panem et circensis", tudi nudijo.