Evropa pri petdesetih

V krizi ali ne?

25. marca je Evropa praznovala 50 let povezovanja. Ali pravilneje rečeno: praznovali smo 50 let od podpisa Rimske pogodbe, ki je ustanovila Evropsko gospodarsko skupnost. Ta je v obdobju 50 let s šestih ustanovnih članic prerasla na 27 članic, se preimenovala v Evropsko skupnost, od leta 1992 pa skupaj s področjem Skupne zunanje in varnostne politike ter s področjem pravosodja in notranjih zadev tvori Evropsko unijo. Bistvenega pomena pa je, da so države evropskega kontinenta vseh 50 let povezovanje gradili na temeljih demokracije, človekovih pravic in svoboščin, svobode ter vladavini prava.

Danes tako mediji kot politiki in analitiki ugotavljajo, da je Evropa po padcu referendumov o Ustavni pogodbi v Franciji in na Nizozemskem v krizi. Pa je res?
Res je, da je Ustavna pogodba, ki so jo podpisali vsi voditelji držav članic, predstavljala delikaten,a uravnotežen kompromis, ki bi omogočil boljše delovanje EU na več področjih v (zunanji odnosi, glasovanje s kvalificirano večino, predsedovanje EU, če izpostavim le nekatere) Uniji z 27 ali celo več članicami. Pogodba iz Nice, ki je trenutno v veljavi, sicer omogoča delovanje EU, vendar verjetno premalo učinkovito, da bi se EU lahko dobro (torej hitro in koherentno) odzivala na izzive globalizacije (migracije, klimatske spremembe, energetika, socialna politika).

Po neuspelih referendumih so voditelji EU razglasili »obdobje premisleka«, ko naj bi se domislili, kako in kaj najprej glede na nepredstavljivo situacijo – spomnimo se, da so voditelji ob podpisu Ustavne pogodbe menili, da bo ta stopila v veljavo v začetku leta 2006. Vendar se v letu in pol obdobja premisleka pravzaprav ni zgodilo ničesar. Pravi premik je pomenil junijski Evropski svet lani, ki prihajajočim predsedstvom, tudi slovenskemu, naložil, da se najde rešitev o prihodnjem institucionalnem ustroju EU najkasneje do volitev v Evropski parlament leta 2009.

In res, Nemčija, trenutna predsedujoča EU, se je naloge lotila premišljeno, s sistemom »šerp«, torej diskretnimi posveti z osebami, ki so jih v vsaki članici imenovali šefi držav in vlad (op. V Sloveniji je to državni sekretar za evropske zadeve Janez Lenarčič).  Nemčija bo tako junija na evropskem svetu predstavila t.i. »roadmap«, kako naprej. Čeprav je jasno, da bo za dokončen plan potrebno počakati na rezultat predsedniških volitev v Franciji ter da so še vedno občutne razlike med članicami (npr. bomo Ustavno pogodbo dopolnjevali ali pa jo bomo skrajšali na t.i. mini pogodbo) pa se kot realna možnost že kaže sklic nove medvladne konference v času portugalskega predsedovanja EU v drugi polovici 2007. Nenazadnje, zavezo o nujnosti institucionalne rešitve do naslednjih evropskih volitev so voditelji še enkrat potrdili tudi v berlinski deklaraciji.

Politična volja, da najdemo rešitev, je vidna. Poleg tega je EU januarja medse sprejela še Bolgarijo in Romunijo, prizadevanja držav članic v okviru Lizbonske strategije so obrodila sadove – visoko gospodarsko rast, evro-območje se je uspešno razširilo na 13 članico, Slovenijo, države članice so se obvezale k uvajanju obnovljivih virov energije ter biogoriva v energetski politiki ter k zmanjševanju izpustov CO2, EU je parafirala asociacijski sporazum s Črno goro. To so osrednji dosežki od januarja letos, ki pa so rezultat pogajanj med članicami in EU institucijami. Seveda vsi uspešni dogovori prav zaradi števila in raznovrstnosti članic terjajo dolga pogajanja in nerealistično bi bilo pričakovati, da bo z rešitvijo institucionalnega vprašanja, kako drugače. A glede na to, da se EU stalno razvija in poglablja, je trditi, da je EU v krizi,nekakšnem popolnem zastoju, verjetno le pretirano. Je pa res, da bo EU napredovala še hitreje, ko bomo imeli pogodbo, ki bo Nico zadovoljivo nadgradila.

Gostujoče pero Jana P.